PEARSON SOUND: Pearson Sound

Hessle Audio, 2015

Od začetka ustvarjanja Davida Kennedyja oziroma Pearson Sounda je minilo že devet let. Svoje ime – tedaj je ustvarjal še pod imenom Ramadanman - je sprva uveljavil kot napredno misleči klepač dubstep ritmov, nato pa je razvil samosvoj in prepoznaven zvok, ki se sprehaja po različnih žanrih ter v njih pušča neizbrisljive sledi in jih spreminja na mikroravneh. Potem ko se je – tako, kot so zapovedovali trendi – zasidral v technu, se je – kot bi želel začeti znova – znebil ritmičnih struktur in zaplaval v melodične ambiente: z EP-jem Raindrops – svojevrstno etudo za sintetizator zvoka – je presenetil z dejstvom, da lahko zablesti tudi brez orodja, ki ga najbolje obvlada – perkusij.

Prav iz tega razloga je bila uganka okrog albuma, ki je obenem tudi prvi dolgometražec Pearson Sounda, še toliko večja, saj se ni vedelo, ali je z EP-jem Raindrops napovedal novo obdobje v svojem ustvarjanju ali pa je šlo zgolj za eksperiment. Zaenkrat kaže, da je šlo za slednje, saj je na tokrat predstavljenem albumu Kennedy ponovno posegel po svojem adutu – ritmični gimnastiki – in utrdil svoje mesto v podtalju elektronske muzike. Dobrih 40 minut trajajoča skovanka beatov v ospredje postavlja tisti dve značilnosti Kennedyjevega ustvarjanja, ki usmerjata tudi delovanje založbe Hessle Audio: svežino in pogled naprej. Londonska založba, katere izdaje so pravo malo slavje, saj do njih pride tako redko, potrjuje dejstvo, da kvantiteta ne pomeni nujno tudi kvalitete.

Prvi dolgometražec Pearson Sounda deluje kot premišljena celota, ki ne okoliši, temveč preide k bistvu: za razliko od klasične strukture komadov – intro, jedro, outro – Kennedy pri večini komadov preide takoj k stvari. Na albumu namreč ni redundantnih kompozicij v funkciji prehoda med različnimi deli, temveč je LP v strukturi celovit in poenoten. Tako deluje, kot da je Pearson Sound na danes obravnavani izdelek vključil samo dela, ki si to resnično zaslužijo, ne pa polizdelkov, ki na albumih dostikrat polnijo prazna mesta.

Najizrazitejša poteza, ki jo je Pearson Sound naredil na istoimenskem albumu, je klestenje nabora zvokov do tistega minimuma, ki še omogoča kompleksnost. Skrajni primer slednjega je denimo komad Six Congas, ki ga tvorita dve liniji retro zvoka Casio sintesajzerja ter minimalne ritmične strukture. Podobno je tudi pri uvodnem Asphalt Sparkle, ki na prvi posluh zveni kot vaja v slogu, vendar kmalu postane jasno, da v sebi nosi sporočilo celotnega albuma: preprostost je ključ do kompleksnosti in prefinjenosti. Najbolj fascinira ravno dejstvo, da je možno ustvariti poln zvok s tako majhnim naborom zvokov, kot je to storil Kennedy. Naj gre za s subbasi prepojen eksperiment Gristle ali za najbolj raztreseno in hkrati uravnovešeno tehnažo Swill, Pearson Sound vedno znova raziskuje svoje meje, obenem pa dviguje standarde stanovskim kolegom.

Pearson Sound je album, ki se ne bo usedel v vsak sluhovod, saj njegova specifična estetika terja poslušalca, ki ceni inovativnost in pogled z drugega zornega kota. Je plata klubskih poslastic in intimnih glasbenih doživetij ter plata, ki je – kot se nemara že kar spodobi za producenta in založbo, kot sta David Kennedy in Hessle Audio - naredila pomemben korak naprej v elektronski glasbi. Le da se bomo tega verjetno začeli zavedati šele čez nekaj časa.