Peter Brötzmann / Majid Bekkas / Hamid Drake: Catching Ghosts. Live at Jazzfest Berlin
ACT Music, 2023
Pričujoča radijska postaja lahko po svoji osnovni vokaciji za božični večer ponudi marsikaj vabljivega in intrigantnega s področja raznih kontrakultur in še česa. Godba gnawa s severa Afrike – še zlasti takole odigrana – se zdi za to sila prikladna, saj v sebi nosi tako liturgične kot pred- oziroma zunajreligijske prvine, tako da lepo povzame univerzalizem praznika, za navrh pa vsebuje tudi hipnotičen trans in izrazito zdravilsko ambicijo, kar nam v tehle turbulentnih časih vsekakor utegne omogočiti jasnost misli, občutenj in stremljenj.
Gnawa je – naj si na kratko osvežimo spomin – gibka godba oziroma spev, ki združuje islamski sufizem in predislamsko afriško ljudsko glasbo. Samo ljudstvo po imenu Gnawa je nasledek starodavnih, močnih vezi med Marokom in območjem Kano a Hausa, ki ga danes poznamo kot del Nigerije. Etnično so bili Gnawa iz Sahela spod Sahare gor na sever, v Magreb, privedeni sužnji, ki so po osvoboditvi postali del sufijskega reda, a so obenem ohranili svoje lastno obredje, ki je bilo zlasti povezano z izganjanjem zlih duhov, zdravljenjem anksioznosti in drugih duševnih stisk ter škorpijonovega pika. Godba gnawa in njen poseben blues se v glavnem izvajata v nižjih in srednjih tonskih registrih z glasom in ustreznimi glasovnimi odgovori, dvo- ali tristrunsko lutnjo guembri, imenovano tudi sintir, oblečeno v kamelje usnje, s ploskanjem in ročnimi činelami-kastanjetami, množinsko imenovanimi krakeb.
Potem ko so Zahod z Marokom in njegovo glasbeno kulturo v petdesetih letih dvajsetega stoletja seznanili literati Paul Bowles, William S. Burroughs in Brion Gysin, so gnawa, beležke o transu in čar droge na pot konec šestdesetih zvabile tudi celo vrsto muzičistov. Z gradivom so se tako zamlada seznanili Brian Jones, Jimmy Page in Robert Plant, nekolikanj pozneje so maroške muzičiste aktivno obiskali, vzemimo, še Randy Weston, Bill Laswell, Adam Rudolph, Tucker Martine, Jacob Collier in Lee Ranaldo. Gnawa, obenem pa njej sorodne, do konca razprte, kričave sufijske piščali zasedbe The Master Musicians of Joujouka, so, nadalje, pritegnile tudi jazzovske pihalce. Tako so Brötzmannovi ameriški svobodnjaški kolegi-predhodniki Ornette Coleman, Pharoah Sanders in Archie Shepp svojo saksofonsko igro precej plodno napojili z zvenom maroških godb. Prav z maroškim vzgibom naj bi bila zasnovana Colemanova harmolodika.
Maroko je pritegnil tudi mladega Petra Brötzmanna. Če tega takoj ne razpoznamo po vsebini, pa se v to smer zagotovo nagibljeta njegov modus in tehnika igranja. Zlasti klarinet često zveni precej grobo – odigran na ustrezno trdih ustničnih jezičkih spominja tako na omenjene piščali iz slavne jame v gorovju Rif kakor na otomanske kovinske različice sicer navadno lesenih glasbil. Nadalje velja, da je bil Brötzmann kot špilavec zmerom ikonoklast, tako da ga je pritegnila godba, ki kliče po kontrapunktu, v katerem se lahko razigra, tako da se sploh ne zmeni za lestvice ali harmonije, pač pa se v gradivo poda kot svojevrstna »motnja«. V izraziti dialektiki tenzije, skozi katero se potem lahko porodi kaj novega in s kakršno se je sicer rad postavil tudi v občem glasbenem pristopu, ne le v izvedbi gnawe, razberemo tudi značilno Brötzmannovo politično noto – njegovo zavedanje, da je odraščal v povojni Nemčiji, ga je oborožilo z nasprotovanji prednikom in okuženemu sočasnemu družbenemu okolju. Svoj unikum je razvil v likovnoumetnostni praktiki, v muziki pa ga je dodatno podkrepil z jasnim zavedanjem, da sicer špila radikalen jazz, a pri tem ni niti Američan niti črnec.
Pričujoči album oziroma koncert evocira dvoje pomembnih poprejšnjih Brötzmannovih soočenj z gnawo. Na prvem je njegov maroški sošpilavec maâllem – v prevodu mojster – rano preminuli Mahmud Gania, za Okka Disk je izšel posnetek s festivala Wels Unlimited v Avstriji, narejen leta 1996, drugi pa je nastal v družbi z Mahmudovim sinom Mukhtarjem Ganio, in sicer na festivalu AngelicA v Bologni leta 2019. Slednji nosi naslov, ki je tudi referenca za tokratnega – The Catch of a Ghost. Za bobni je v obeh primerih sedel Hamid Drake, Brötzmannov pogost sošpilavec, znan iz čikaškega tenteta in aylerjevskega kvarteta Die Like a Dog. Njegovo poznavanje afriških tančin sega od enkratne imitacije maroških skledastih ročnih činel-kastanjet tja do obče poliritmije in dovolj nonšalantnega pomikanja metrične sheme, subtilnih pohitevanj in upočasnjevanj, kar v kombinaciji sproducira prav poseben pulz.
»V življenju sem igral z najmočnejšimi basisti Amerike,« je pred enim letom izjavil Brötzmann, »in po mojem Maročani delajo enako zapletene reči kakor oni; imajo podoben drive. Bekkas in Hamid se ritmično izvrstno razumeta, in ko Bekkas še odpre svoj glas, je to zame prava stvar.« Če je Brötzmann v dveh starejših inačicah gnawe rad poudaril svoje avtorstvo, se tokrat z ene strani sicer podredi dikciji in notranjim pravilom točno določenih starodavnih spevov, po drugi strani pa nenehno sili »čez« in ravna odločno, po svoje. Poudariti velja, da je izid dialektičen tudi navzven – prejmemo namreč godbo, ki je zahodnemu ušesu blizka in obenem odmaknjena, ritmika in melodika pa se tako vešče prepleteta, da ne moremo več govoriti o specifičnih glasbenih parametrih, pač pa o nekakšni celoti – o tako rekoč ritmični melodiki.
Afriško-evropsko-ameriški trio nam predoči enkratno dramo, konceptualno oziroma, bolje rečeno, ritualno razdeljeno na štiri samostojne enote. Majid Bekkas je tukajšnjemu občinstvu nemara manj znan od obeh sodelavcev, toda pripomniti velja, da ga v svojih oddajah občasno zavrti kolega Mario Batelić, leta 2014 pa smo ga lahko v triu, ki nosi identično ime kakor uvodni štikelc tokratne Tolpe bumov, Chalaba, slišali tudi na Jazz festivalu Ljubljana. Njegova partnerja sta bila tedaj pianist Joachim Kühn in tolkalec Ramon Lopez. Bekkas, klasično študirani kitarist, dolga leta pop špilavec na bendžo, pozneje utemeljitelj Gnaua Blue Banda in nekaj časa tudi direktor Jazz au Chellah festivala v Rabatu, je s Kühnom sodeloval že poprej, saj sta ga on in Klaus Doldinger privabila tudi k sodelovanju z nemškim bendom Passport.
S ploščo se pridružimo navdušenemu tisočglavemu občinstvu v čudoviti veliki dvorani Haus der Berliner Festspiele. Pri tem nam ne gre zlahka z jezika, da imamo opraviti s poslednjim Brötzmannovim posnetkom, kajti pri novem jazzu in improvizaciji so pota dovolj vijugava in muhasta, da bi se kdaj morda ne pojavilo še kaj. Hudo bolni Brötzmann je slab mesec pred smrtjo letošnjo pomlad vsekakor še prejel svoje avtorske izvode albuma. Historični dokument lepo razodene in obenem prikrije pihalsko pretenzijo pri dobrih osemdesetih letih starosti, ko sam izvajalec dobro ve, kaj zmore in česa ne – že sama ambažura oziroma mišični nastavek okoli ust z leti, seveda, šibi, nedavna pandemija je terjala svoj pljučni davek ... Pihalec se je navsezadnje sam dobro zavedal, kakšne posledice je pustilo dolgoletno strastno kajenje v mladosti. V času tele izvedbe je Peter Brötzmann javno izjavil, da, kajpak, ne more več igrati s tolikšno energijo kakor, vzemimo, v času albuma Machine Gun leta 1968, zatorej se bolj osredotoča na »dinamiko in odtenke zvena«. Toda slednje pač v velikem slogu, predano in brez kompromisov, tako da navadno, nepoučeno uho kakšnih sprememb niti ne zapazi. Kakor zmerom v življenju, kadar je v dobri družbi, od sebe da čisto vse.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj