Phoebe Bridgers: Punisher

Dead Oceans, 2020

Kako tesno je povezana osebnost ustvarjalca z njegovim glasbenim izrazom? V miljeju sodobne indie glasbe, v kateri je najpomembnejša prvina iskrenosti pogosto postavljena v samo ospredje debat o žanru, sta ustvarjalec in glasba tako rekoč neločljiva termina. Osebnoizpovedna besedila in unikatna mešanica žanrov tvorijo glasbo, osnovano na posamezniku in njegovih izkušnjah in ne zgolj na sami glasbeni zvrsti. Indie namreč sploh ni žanr, ampak označba moderne glasbe, ki je v svoji esenci transžanrska. Seveda je lahko z dodatkom prepone tudi striktno definirana.

Indie folk neposredno črpa inspiracijo iz folk revivala Amerike v šestdesetih letih in takrat uveljavljene oznake singer-songwriter. Kljub temu da sta indie folk in folk šestdesetih sonično in konceptualno skoraj enaka, med njima še vedno obstaja ločnica, Bob Dylan je folk, Conor Oberst je indie folk. Seciranje žanra se morda zdi trivialno, a v njem se skriva ključ do razumevanja albuma in umetnice, ki ju obravnavamo v tokratni Tolpi bumov.

Phoebe Bridgers je pred tremi leti s prvencem Stranger in the Alps nakazala, da spada v sam vrh prej omenjenega indie folka. Z novopridobljenim statusom in poznanstvi se je hitro vrgla v sodelovanja z novimi vrstniki. Najprej z Julien Baker in Lucy Dacus v okviru supergrupe boygenius, s katero so izdale istoimenski EP. Kasneje še s Conorjem Oberstom v duo projektu Better Oblivion Community Center, katerega lanska plošča je žal ravno tako padla skozi recenzentsko sito Radia Študent. Vsa sodelovanja so gradila in se manifestirala na Phoebinem drugem solo dolgometražcu Punisher, ki ga je praktično od izdaje prvenca sporadično snemala. K snemanju je tokrat povabila velik nabor sodelavcev, med drugimi tudi vse prej omenjene, sedaj že več kot uveljavljene glasbenike iz drugih projektov. V tem smislu je plata oziroma pristop podoben tistemu, ki se ga rad posluži Bon Iver, več glav naj bi namreč vedelo več. Kljub gostom Phoebe uspe ohraniti občutek pristnosti, ki ga je nakazala že na prvencu. Največje odstopanje od starih načinov ustvarjanja se pojavi v dejstvu, da se je na tokratnem glasbenem dosežku uspela otresti striktne opisnice indie folka in zaplavati prav v najširše kote neoprijemljivega indija. 

Na Punisherju se najde pohvalna glasbena širina. Phoebe elegantno drsi iz temačnega v živahno, iz grandioznega v preprosto, nastopa kot edina stalnica in vodnica skozi labirint sonične raznolikosti. Specifične močne konceptualne rdeče niti in kohezije torej v striktnem pomenu ni. Ne gradi se širša zgodba, ki bi album lahko zapakirala v smiselno celoto, temveč gre pri interpretaciji bolj za majhne vpoglede v svet njegove avtorice. Če govorimo o posameznih skladbah tega zvočnega univerzuma, z izjemo uvodnega DVD Menu, komadi delujejo samostojno in brez ozira drug na drugega. V tem smislu se vsekakor čuti, da je bil album posnet v daljšem, zagotovo turbulentnem časovnem obdobju. Ne da to dejstvo kaj odvzame od poslušalske izkušnje albuma kot celote, bolj izraža spoznanje, da so gradniki izdaje individualno zelo močni. Povezovalni element je konec koncev Phoebe, saj gre v osnovi le za njene izkušnje in zgodbe.

Ob govorjenju in utemeljevanju povezanosti avtorice in njene glasbe sta glavna elementa seveda vokal in besedilo. Njun odnos na tej izdaji dokazuje premišljenost ter previdno grajenje in vzpostavljanje delikatnega razmerja med ranljivim ter poetičnim. Z distinktivno nežnim vokalom Phoebe znova in znova uspe dokazati prepričljivost lastne odlično spletene lirike. Pogosto se v poklon poznemu heroju indie folka Eliottu Smithu tudi posluži tehnike dvojno posnetih vokalnih linij in s tem doda kompleksnost pretežno preprostim, a hkrati spevnim melodijam. Elliot se ne pojavi zgolj kot vsestranska inspiracija, temveč tudi kot lirični subjekt in točka fiksacije na komadu Punisher. Phoebe svojih folkovskih korenin ni zares pustila za seboj, v resnici jih je zgolj raztegnila in skrila v vse kotičke albuma. Najbolj očitne so na predzadnjem komadu Graceland Too, v katerem so banjo, violina ter v prispodobe zakopana besedila tako rekoč vrnitev na domač teren, preden nas glasbenica zažene v vrhunski konec plate. Epski I Know The End kar kriči po afiniteti do Sufjana Stevensa, a gre hkrati dlje in zaključek albuma potisne do absolutnega maksimuma, do krešenda, po katerem ostanejo zgolj izdihi.

Phoebe je v zadnjih letih vsekakor dokazala, da se njeno ime upravičeno omenja ob ostalih velikanih indija. Z drugim dolgometražcem pa je svojo pozicijo zacementirala in uspešno utelesila ta ohlapno definiran žanr. Indie je zagotovo izgubil prvotno konotacijo neodvisne umetnosti, a je v zameno začel znotraj lastnih nians nuditi vedno odprto možnost inovacije.