PoiL Ueda: PoiL Ueda

Dur et Doux, 2023

Heike monogatari oziroma Zgodba o klanu Heike je tradicionalni japonski ep iz trinajstega stoletja, ki govori o spopadu med vladajočim klanom Heike in klanom Minamoto oziroma Genji, ki se borita za večno prevlado. Gre za nadvse slikovit in brutalen prikaz herojskega klanja, pri čemer ne manjka avanturizma, vojaške požrtvovalnosti in estetizacije častnega umiranja na bojnem polju. A pozor! Dotična tridelna pesnitev sega globlje od mokrih sanj povprečnega obramboslovca. V prvi vrsti gre namreč za nadvse pomembno budistično pripovedko, ki poudarja neizbežnost vsesplošne minljivosti.

V epu izražena ideja minljivosti, ki predstavlja srž budističnega načela treh faz obstoja, je bila v preteklosti tudi subjekt neštetih drugih haikujev, rezbarij, slik in kompozicij. Sedaj pa predstavlja idejno podstat združevanja vzhodnih in zahodnih glasbenih praks. Z nami se v prah povračajo francoski avantgardisti in progresivni rockerji PoiL, ki so skupaj z japonsko trubadurko in mojstrico epskega petja, Junko Uedo, uglasbili abstraktno, a naravnost izvrstno interpretacijo epa Heike monogatari. Marca letos so pri založbi Dur et Doux izdali ploščo, naslovljeno preprosto PoiL Ueda – nadžanrsko bombo, ki združuje avantgardno s tradicionalnim, vseskozi pa razteza meje poslušalčeve cone udobja. 

Glasba / Tolpa bumov

PoiL: Sus

Na gosto prepletena godba

Andrej Dujc

 / 14. 5. 2019

Zasedba PoiL je pri nas relativno dobro poznana. Pred štirimi leti smo na Radiu Študent recenzirali ploščo Sus, sicer pa so se pojavili tudi na dvajseti ediciji festivala Sajeta. Francoska zasedba temelji na triu komponistov; klaviaturistu Antoinu Arneri, basistu in kitaristu Borisu Cassonu in tolkalcu ter bobnarju Guilhemu Meierju. Z mešanico sodobne kompozicije, virtuozne rabe široke palete zvokov in vsesplošnega brezmejnega pristopa h glasbi spominjajo na Zappo v hipermoderni preobleki. Nepredstavljivo sinergičen kontrapunkt temu dokaj neoprijemljivemu in občasno kaotičnemu ansamblu predstavlja japonska klasično šolana glasbenica in novodobna trubadurka Junko Ueda. Tokijska pevka je najprepoznavnejša po delu s tradicionalno japonsko luto iz murvinega lesa, poimenovano sacuma-biva, blesti pa tudi v posebni vrsti budističnega skandiranja in prepevanja šomju.

Novonastali kolektiv PoiL Ueda na samonaslovljeni plati združuje glasbene prakse več kot tisoč dvestotih let zahodne in vzhodne glasbene tradicije, pri tem pa se izogiba rabi anahronizmov in klišejev. Album v dveh distinktivnih in diametralno nasprotnih delih gradi zgodbo fragmentirane Japonske iz srednjeveških časov. Prvo polovico albuma predstavlja slabih dvajset minut dolga kompozicija Kujo Shakujo. Ta tridelna pripoved je osnovana na posebnem načinu skladanja v lestvici jo, poimenovanem šomju. Gre za budistično pesnitev, kakršne so skandirali menihi med odganjanjem zlih duhov. PoiLovska interpretacija je zvesta tej ideji: prežema jo močan občutek duhovnosti, ki nas zaziba v meditativno in optimistično vzdušje, ki ga sunkoma prerešetavajo fragmenti abstraktnega trušča.

Francozi so posegli po kulisah žvenketajočih perkusij in sinkopiranih strunskih inštrumentov, spremljavo pa predstavlja vseprisotno temačno dromljanje. Uedin vokal meandrira med počasnim, himničnim stokanjem in ostrim, a prijetnim prepevanjem v tradicionalnem trubadurskem stilu heikjoku, značilnim za srednjeveško Japonsko. Drugi del albumske zasnove predstavlja dvodelna pesnitev Dan No Ura, ki pa je bolj neposredno vezana na mit Heike monogatari. Opeva namreč prelomno in kataklizmično pomorsko bitko med klanoma Heike in Genji, ki se počasi, a zanesljivo preveša v prid upornikov. Nenehno naraščajoča napetost kompozicije naslavlja minljivost krušljivega imperija, katerega usodo opeva Ueda. Ladje gorijo, umirajoči kričijo, otroci jokajo. Krvavordeča pena buta ob obalo, ko se razžaloščene žene preminulih bojevnikov, odete v težke kimone, mečejo v morje. Tematiki primerno je zvočna podoba druge polovice albuma precej hladnejša, abrazivnejša in trša od prve polovice, zapada pa tudi v bolj definirana občutja izgubljenosti in obupa.

Glasba / Odprti termin za glasbo

Reportaža z XX Sajete – 2. del

Poil, Samo Kutin, Salamandra Salamandra, Janez Leban

Brigita Gračner

 / 9. 7. 2019

Najbolj izpiljen element plošče je zagotovo mojstrsko poigravanje z dinamiko. Poslušalca drži v šahu z meandriranjem med ambientalnimi, meditativnimi pasažami in energičnim bombardiranjem vsega možnega božjega trušča. PoiL ušesom nevaren, a tako zelo vabljiv avantgardizem furajo z rabo gličastih sintetizatorjev, kompleksnih melodij in eksponentno razraščajoče se ritmične pletenine. Meče nas ob stene in čez ladijske ograje, posuje nas z dežjem in preseka na pol. Ko se že potapljamo v karminasto rdečem morju, nam rešilno bilko podaja Junko Ueda. Z nadzemeljsko gibljivim glasom predstavlja popoln kontrapunkt uokvirjenemu kaosu inštrumentalov. Njeno prepevanje v budističnem slogu šomjo nenehno vstopa v ospredje, pri tem pa nikdar ne deluje kot nepovabljen gost. Zateguje in bevska, joka in boža – pridodaja tisti še kako nujni košček svežine, ki utegne umanjkati brutalno maksimalističnim kompozicijam, kakršne uporabljajo PoiL. Piko na i poslušalski izkušnji doda še izvrstna produkcija, ki s prefinjeno čistostjo orisuje še tako prikrita ozadja kompozicije.

Kolektiv združuje avantgardno s tradicionalnim na način, ki skozi prizmo sodobne zvočne pripovedi uspešno ohranja oprimke japonskega epa. PoiL in Ueda na albumu ostajajo prostopadajoči, fluidni in predvsem tako zelo smiselni. Uprizarjajo neke vrste nemo grozo, spust v čisti trenutek uresničitve minljivosti – povrnitve iz prahu v prah. Plujejo skozi krike pohabljencev, butanje vesel, vojaških bobnov in topov – neumorno se prebijajo skozi neuravnovešeni kaos. Njihov abstraktni hlad na nek način pooseblja opevano minljivost iz japonskega tradicionalnega epa. Skozi svojo hipermoderno interpretacijo so sporočevalci njene cikličnosti in večnosti, brezizrazni odposlanci in oznanjevalci božje besede. Kataklizmičnost poslednje bitke epa Heike monogatari po zaslugi izvrstnih kompozicij neobremenjeno zdrsi mimo umetnikovega šuma in boksne naravnost v obraz. Ko Ueda neumorno prepeva več kot tisočletje stare stihe, zasedba zvesto sledi uokvirjenemu kaosu. Potapljajo se skupaj z ladjo, zadnji ostajajo na bojnih položajih, neustrašno, z obema nogama skačejo v morje minljivosti.