PORTAL: ION

Profound Lore, 2018

Nevihta ioniziranih spor. Doumeti. Izvenčutno percepirano inteligenco za lupinami. Brez človeških posegov. Triumf izvenčasovne stare garde. Avtonomna distopična eksistenca – zmaga.

Če še niste opazili – Portal so nazaj. In to ne kar tako, temveč kar s še eno določujočo in spreminjajočo mojstrovino, ploščo Ion. In prav nobena izmed tukaj uporabljenih besed ni naključna. Kakšno srečo namreč imamo, da znotraj metala smrti zadnje čase lahko doživljamo posamezne artefakte, ki dejansko spreminjajo dogajanje ter nivo dvigujejo gor oziroma ga potiskajo dol, v žlahtnino, plemenitost, presežke ustvarjalnosti, žrtvovanja in poskusov dotikanja numinoznosti propada prek preporoda v kognicijo smrti.

Ne kar tako pa zato, ker plošči predhodi specifični anti-klimaks, ki bo komu povsem nerazumljiv, drugim pa navdih za nadaljnje samo-opustošenje pod budnimi REM očesi muz nesnage. Portal so namreč pred Ion koncipirali in posneli ploščo, nato odšli na divjo in psihološko prekarno turnejo ter se kmalu ovedli, da je šlo za velikanski zajeb, ki je nad njih priklical nepredvidene posledice. Projekta pred tem tako tehnično kot magijsko niso pravilno in do konca zaključili, v kopici naknadnih težav so svojo stvaritev zasovražili ter se odločili vse skupaj zavreči. In vsakomur z vsaj malo poznavanja magijske misli je jasno, da so zaprtje portala, vnovično začrtanje kroga in obredno očiščenje ključne postaje tovrstnega postopanja. Ali pa tudi ne, kajti kot je nekje dejal TT iz zasedbe Abigor, je ne-kontrolirano, nevarno in nespametno kanaliziranje za resnično poblaznelo in diabolično umetnost pogosto bolj donosno. Ampak prostovoljni priklic kaosa, izbira negativnosti in negacije ter hranjenje kompulzivne bolezni nejasnega izida, kar Portal zase in za druge so, ima svoje zahteve, svojo nestabilnost, svojo nenasitnost. In svojo črno, ne-človeško briljanco, ki ji ni mar ogledalno povračilo v posameznikovem mentalnem zlomu.

V vsem tem dogajanju pa je nadnje, še posebej pa nad kitarista Horror Illogiuma, prišel nov pandemonium navdiha. Vizija je bila močna in je vključevala tudi ponovno pridobitev davno, po prvi plošči Seepia iz leta 2003 prodane kitare. Slednja se je v svoji osebni in magijski pomembnosti znotraj procesa izkazala za vodilni agens preobrazbe, ki je izraz Portal (nazadnje smo se jim posvetili ob izdaji njihovega zadnjega opusa Vexovoid) znova potisnil naprej. Izraz, ki je sedaj kot Ion, kljub pričakovani odličnosti, resnično presenetil. In pri tej slišani, doživeti, motreni in uvideni preobrazbi gre za metodo. Metodo norosti. Gre za disciplino – in disciplino spusta le-te. Gre za odtenke izvenkozmične groze, ki se vnovič vrača nečloveška, tokrat kot prihodnostni uvid elektrolitnega, nedoumljivega suprematizma tistega starega, zunanjega in outre, ki ne vključuje tebe – razen kot trpnika Pan-ike. In gre predvsem za resnično igranje, resnično delo, za nevzdržno vznemirljivost hektičnega death metala. Vrtinci tonov, sapa smrti in bobneči udari iz onstrana, ki jih presekajo neskončno-nožna arahnoidna besnenja.

Za Ion bi lahko z besedami najslavnejšega jazz zlobneža preprosto rekli: »Zvok se je zvišal, to je vse«. In ne bi dosti zgrešili. Kajti frekvenčna oziroma Phreqs višina se dejansko je dvignila, zvok se je presušil, ostal surov in se boleče zjasnil. Strunsko delo – ki je v svoji vnovični šest-strunskosti osrednji element dogajanja - se je zgostilo, izčistilo in pričelo dosegati neslutene razsežnosti malo verjetne in adrenalinske himere Xenakisa skozi Morbid Angel. V tem oziru je bolj kot nekaterim zadnjim ploščam blizu prvencu Seepia, ki si prav gotovo zasluži ponovno obnovitev v ušesih vseh nas, Ion pa nam nudi privilegij prisluhniti prehojeni petnjastletni čudni inkubacijski poti, ki jo denimo prizmatično zaobseže že prva minuta in pol druge ionske emanacije ESP Ion Age, nadaljuje in dostavi pa jo na skoz-in-skoz neverjetnem umetniškem nivoju celotna plošča. Tu so še Husk, že omenjena Phreqs, tu je meteorni dež Spores in tu je Crone s svojim zasvojljivim zaključkom, ki iz ust The Curatorja zveni kot »Pray – for sickness«, a lahko bi bilo tudi »Breeding falsedness« ali »Breathe foul sightedness« in tako naprej ter, predvsem, tako nazaj. Kajti tja gre ta zven še ne izsanjane more, prek Obscure ter dihotomije naelektrene vrtoglavosti v vse daljave in zvočne agresije brez razdalje poslednjih studijskih posnetkov Johna Coltrana.