POUCH ENVY: North American Amusement EP + NICE TRICK: [For my friends]

Pouch Envy: North American Amusement EP (Abundance, 2020)

Lepo je, ko med brskanjem po eni bolj priznanih glasbenih spletnih trgovin naletiš na novo izdajo trenutno v New Yorku situiranega slovenskega elektronskega producenta, ki ustvarja pod imenom Pouch Envy. Na ljubljansko sceno je uletel pred nekaj leti, takrat še kot srednješolec Pinta, član rosno mladega kolektiva Spejs, s katerim je ustvarjal ter rolal razne klubske muzike s primesmi trapa. Želja po kvalitetnemu študiju avdioprodukcije ga je nato vodila čez lužo. Če je Jože Privšek v času študija na eminentni instituciji Berklee College of Music v Bostonu hengal z liki, kot je Quincy Jones, pa se je Pouch Envy zdaj znašel v enem od epicentrov globalnega klubskega dogajanja. Omenimo le akterje, kot so Kush Jones, DJ Swisha, MoMa Ready in AceMo, ki so letos močno zaznamovali globalno elektronsko dogajanje. Vpetost Pouch Envyjav eno vitalnejših scen ta hip lahko marsikaj dobrega prinese tudi domači elektronski skupnosti. 

S prvencem North American Amusement EP se Pouch Envy dokazuje kot eden bolj obetavnih predstavnikov najmlajše generacije slovenskih producentov. Izdaja je bila sicer pripravljena že ob koncu lanskega leta. Gre za relativno star material, ki prinaša zvočne vtise njegovih zgodnjih stikov z newyorško klubsko sceno, predvsem rejvanja v klubih Mood Ring, Nowadays in Bossa Nova Civic Club, v katerem je pred epidemijo tudi nastopil. Po raznih komplikacijah je EP v začetku decembra, na koncu žal le v digitalnem formatu, izšel pri mladi barcelonski založbi Abundance. K hitremu širjenju muzike Pouch Envyja je doprineslo njihovo sodelovanje s priznano distribucijsko mrežo založbe Lobster Theremin in trudom raznih PR služb. To omenjamo, da se lažje razume, zakaj se je njegov debi znašel na pravih mestih, denimo v radijskih oddajah imen, kot so Gaika, Tom Ravenscroft ter JASSS, in zakaj se je, nasprotno, veliko težje prebiti kamorkoli z izdajo, samozaloženo na Bandcampu. 

Ni zanemarljivo, da je vse bolj priljubljena poljska hard techno zvezdnica VTSS, nekakšna Nina Kraviz v postajanju, za uvod v njen nedavni odmevni set za United We Stream zavrtela Pouch Envyjev komad Sanjin. Pri 153 udarcih na minuto je ta primer aktualnih trendov hitrega in silovitega techna, ki nekoliko vleče na estetiko tribal loopov iz poznih devetdesetih, tisti klasični, "oldies goldies" techno zvok, ki ga lahko slišimo v kakem arhivskem DJ setu iz Ambasade Gavioli. Če je bil hard techno, denimo na primorskem festivalu ECO, domena pravih speed rejverjev, pa so v zadnjih dveh letih ti zvoki pronicali tudi med trendovsko razpoloženo mladež. Age Concerns Me, ki je zgrajen okoli nosilne vokalne zanke, je, nasprotno, veliko bolj ameriški, saj se neposredno navdihuje pri lomljenih ritmikah žanra Baltimore club. (Un)match Failed, recenzentov favorit, pa veliko dolguje čikaški tradiciji vrtoglavih hi-hatov in sinkop v duhu DJ Rashada. Izdaja prinaša tudi tri kvalitetne remikse španskih producentov, ki iz izvornega materiala ustvarjajo nekaj povsem drugačnega.  

V nedavnem intervjuju za RŠ je producent povedal, da je letos napisal več muzike kot kadarkoli prej in da že načrtuje razne nove projekte, od drill inštrumentalov za domače raperje do ambientalnih del za galerijo. In četudi gre pri North American Amusement EP za izreden debi, tisto pravo šele prihaja.

Nice Trick: [For my friends] (SNIF RECS, 2020)

Na domačo sceno svežino prinaša tudi frišna izdaja ljubljanske založbe Snif Recs. Kratkometražni prvenec [For My Friends] 21-letnega producenta Kristjana Kovača, znanega tudi kot Nice Trick, prihaja ravno ob pravem času. Razumemo ga lahko kot znamenje aktualnih trendov v elektroniki. EP je namreč pričakovan, lahko bi rekli celo nujen, lokalni odziv na globalne tendence po ponovnem odkrivanju izvornih revolucionarnih zvokov jungla. V letošnjem letu se je namreč jungle skozi produkcije in mikse nove generacije producentov, ko sta Tim Reaper ali Coco Bryce (mimogrede, čeknite njegov eksluzivni miks za DJ Seanso), ponovno prebil v medijsko ospredje. Nenazadnje je dejanski jungle na svoj letošnji album, natančneje v komad Sine From Above z Eltonom Johnom, vključila celo Lady Gaga.

Čeprav je nosilec izdaje [For My Friends] klasični amen break in so produkcije relativno tradicionalistične, pa je moč zaznati nek moment preseganja žanrskih okovov. Komad Back2Back izstopa zaradi prepletanja ritmičnih obrazcev footworka in jungla, Aquamarine pa spomni na bengerje z letošnjega EP-ja že omenjenega Kusha Jonesa pri založbi Future Times. Obenem gre kot referenco omeniti muzike založbe Jonesovega kolektiva Juke Bounce Werk, za katere je značilen navdahnjen pristop k ritmično-melodičnim prvinam jukea, footworka in housa. Na drugi strani komada Dial Tone in Ninja!! ter remiks Pretty Boy veliko dolgujejo prvi generaciji jungle producentov, kot so Dillinja, DJ Rap in Roni Size. Na ta novoodkriti interes za hiperkinetične urbane ritme devetdesetih smo na Radiu Študent opozarjali že aprila s posebno edicijo oddaje Partijska linija, posvečeno stari šoli jungla.

Nice Trick tako na prvencu ne izumlja tople vode, je pa [For My Friends] fin pokazatelj počasnega, a neizogibnega generacijskega odmika od estetik diska, housa in temačnega industrijskega techna, ki so v zadnjih letih zaznamovale klubsko življenje generacije, rojene nekje med letoma 1990 in 1998. Iz izkušenj na partijih nekaterih mlajših domačih kolektivov v letu 2019 pa lahko sklepamo, da je zoomerjem hitro, transžanrsko in hektično miksanje bengerjev vseh sort veliko bližje kot pa 8-urne seanse repetitivnega temačnega techna na ketaminu. Morda jungle pri nas še ni massive, vendar se nekaj zagotovo premika.