POWELL: SPORT

XL recordings, 2016

V Tolpi bumov tokrat predstavljamo prvi album Sport britanskega producenta Powella. Ta se izmika kategorizacijam, že odkar je pred petimi leti širši javnosti postal znan z inovativno kombinacijo tehno forme in zvokov, ki se upirajo dihotomnemu dojemanju kitarske in elektronske glasbe. Lani nam je ob izdaji EP-ja Insomniac izročil istoimenski video spot, sestavljen iz vsebine e-mailov Steva Albinija iz bendov Shellac in Big Black. Steve je namreč v izmenjavi, ki jo je spodbudil Powell, monološko kritiziral stanje klubske glasbe in kulture danes, nevedno misleč, da na podoben način operira in zveni tudi Powell sam. Tistim, ki so Powellovo delo spremljali že od prej, je bilo jasno, da je ironija ravno v tem, da sta si Albini in Powell v odnosu do klubske kulture v resnici ne le blizu, temveč je ravno primerljiva kritična pozicija do današnjega stanja plesne elektronske glasbe najboljša definicija prostora, iz katerega izhajajo Powellove lastne produkcije.

Seveda pa so edini, ki bi jih ta pozicija zares lahko presenetila, tehno konservativci, ki so Powella ob prvih parih izdajah že skoraj vzeli za svojega, vendar se je ta kaj kmalu odločno uprl: s številnimi izdajami na svoji založbi Diagonal, ki segajo vse od panka do house, je že pred nekaj leti zakoličil prostor, ki ga v glasbi zanima: nojzerski, subverziven, tak, ki mu plesišče ni imperativ, ampak kvečjemu stranski učinek. Vendar pa se tudi v tem eksperimentalnem prostoru očitno ni želel zakoličiti kot tipičen, zato je predvsem v zadnjem letu za spremljavo svoji glasbi postopoma ustvaril močan osebni ‘brend’: od prej omenjene situacije z Albinijem in podobnih poigravanj z javnostjo, denimo povabila, da naj mu kdorkoli piše na njegov e-mail naslov, do prepoznavne enotne vizualne podobe, ki vključuje ovitke albumov, videospote in zdaj še spletno trgovino, preko katere se je med različnimi predmeti z logotipom albuma Sport nedavno bojda prodal tudi čisto pravi konj ‘kokainsko bele’ barve.

V poskusu kontekstualizacije tovrstnih norčij se pogosto omenja dejstvo, da je bil Powell predhodno zaposlen v oglaševanju in da se zato pač zna prodati, vendar pa je vredno opaziti, da medtem ko klasični ‘brending’ običajno doseže lažjo razumljivost in dostopnost izdelka, Powell s svojim brendingom mnoge samo še bolj zmede. Skoraj bi lahko že rekli, da bi bilo njegovo poigravanje z javnostjo potrebno gledati skozi prizmo konceptualne umetnosti, vendar pa verjetno s to razliko, da je Powell izrazito apolitičen in brez družbenokritične komponente - očitneje ne tematizira niti kapitalizma, čeprav seveda v njem participira s hudomušno distanco.

Ne, Powell venomer poudarja, da gre tu zgolj za zabavo, kar naj bi izražal tudi sam naslov albuma Sport - šport je, kakor glasba z istoimenskega albuma, zabavna aktivnost za telo in možgane hkrati. Tako se Powell, ki so ga sprva ob pomanjkanju drugih primernih oznak označili za no-wave tehno producenta, še enkrat znova upira predalčkanju: najprej tehno simetriji in no-wave temačnosti, nazadnje pa še relativni resnosti eksperimentalne glasbe.

Seveda pa gre še vedno, kot bi od dolgometražca pričakovali, v veliki meri za povzetek zvoka, ki je v zadnjih letih za Powella postal sinonimen: odsekani sempli starih pank plošč, trd in suh zven bobnov in atonalno nemirni sinti. Vendar tokrat res v še bolj zabavni, celo zabavljaški verziji, v še bolj dinamični, kaotično kolažni formi z daljšimi govornimi vložki in nekaj enominutnimi (ne)komadi vmes.

Najočitnejšo novost predstavljajo sodelovanja z vokalisti, na primer v skladbi Johnny z Johnnyjem iz skupine HTRK in v primeru komada Mad Love z danskim glasbenikom Loke-om Rahbekom, ki pokažejo, da se lahko Powellov pankerski pristop uspešno prenese tudi v spevnejšo obliko.

Powell je torej z izdajo albuma Sport postal brend, namenjen za skupno konzumpcijo vseh različnih načinov, na katere avtor provocira. Morda bi mu kdo očital, da gre za provokacijo zaradi provokacije same, vedar pa se tu spet neizogibno vrnemo na začetek: njegova glasba je sama po sebi nameren komentar na stanje elektronske glasbe danes - kritika tega, da je ta tudi v podtalju zakoličena v svojih bolj ali manj smiselnih pravilih in se kljub svoji pogosti zazrtosti v preteklost paradoksalno vedno bolj in bolj odmika od svojih subverzivnih korenin. V borbi proti temu se nahaja Powellovo delo, ki sega onkraj zabave oziroma bolje rečeno – tokrat poteka ravno skozi zabavo, kar pa njegovih produkcij ne naredi nič manj pomembnih in plošče nič manj - no, zabavne.