PRURIENT: Frozen Niagara Falls

Profound Lore, 2015  

Dominick Fernow je od daljnega leta 1998, ko je kot 16-letni mladenič začel izdajati za lastno založbo Hospital Productions in na njej izdal malone vse začetne nojzerske stvaritve ter trde eskapade tedaj že močno zakoreninjenega žanra power electronics pod imenom Prurient, prehodil dolgo pot. V nekaj manj kot dvajsetih letih ustvarjanja je nanizal kopico izdaj, ob koncu prejšnjega desetletja pa so te začele izhajati tudi pod na novo poimenovanimi projekti, dajmo jim reči kar novimi glasbenimi psevdonimi. Od teh naj zaenkrat omenimo zgolj Rainforest Spiritual Enslavement, Exploring Jezebel in Vatican Shadow kot najbolj poznane in obenem tudi najbolj pripoznane silnice dela newyorškega glasbenika Dominicka Fernowa. 

Če je njegova široka opredelitev noisa, ki ga razume kot svobodo za izražanje lastnih obsesij, še pred desetletjem znotraj projekta Prurient padala predvsem v težkokategorne oblike harsh noisa in ostalih ekstremnih zvrsti, ki so se lomile ob avtorjevem distoriziranem in srhljivem vokalu, se je v zadnjih nekaj letih njegova glasbena sled odprla drugačnim zvrstem, idejam in motivnim drobcem. S tem ne zatrjujemo, da se to poprej ni dogajalo, le izkaz tovrstnih praks je bil tedaj še bolj subtilen in zaznaven predvsem v fragmentih. S svojim najnovejšim delom, ki ga mnogi že označujejo kot Fernowov magnum opus, je tovrstno eklektičnost še podkrepil in ji dal jasne temelje za njeno boljše razumevanje.

Dvojni, več kot devetdeset minut trajajoči album Frozen Niagara Falls se z imenom deloma navezuje na neko drugo Prurientovo izdajo. Ob njej svojo osrednjo fascinacijo nad Niagarskimi slapovi povezuje s smrtmi in samomori, ki so se tam zgodili. Vsakdo, zapiše Fernow, ki je videl te padce, je ob njih začutil skušnjavo in smrtno moč, ki jo ta luknja v zemlji pričara, ta brbotajoč kotel nasilja, ki obelodani moč narave in v človeku sproži inherentno in vseprisotno željo po samouničenju. Tako je, če se zdaj spustimo v lastno interpretacijo, mogoče razumeti zamrznjenost v naslovu kot statičen izsek tega brbotanja, kot sinhroni pogled na siceršnjo vseobsegajočo prisotnost smrtnega gona in njegovih konkretnih uresničitev. Ali pa gre, na drugi strani, za ustavitev in izkaz silnega notranjega nemira, ki ga prek glasbe izraža Fernow.

Ta glasba, ki jo Fernow kot táko le stežka razume, saj večinoma govori predvsem o noisu, o hrupu, je v najnovejši izdaji, ki je izšla po dveh letih od zadnje in štirih od zadnjega dolgometražca, izredno fragmentiran pregled žanrsko raznolike produkcije, ki se ji je posvečal v svoji glasbeni karieri. Tako že na prvem komadu na albumu, na Myth of Building Bridges, zvoku, raztegnjenem od šumenjskih vzorcev preko industrialnih pulziranj do sintetizatorskih ambientalij in neofolkovskih kitarskih harmonij, združi plejado motivov, ki jim bo kasneje vsaj površno sledil skozi celoten album. Tovrstni glasbeni izraz bi lahko poimenovali kar prestopanje na mestu, kjer lahko na eni strani v komadu A Sorrow with a Braid slišimo haršnojzerske elemente, povezane z elektronskimi, ki napeljujejo na skoraj deset let staro izdajo Pleasure Ground, na drugi strani pa v komad vključuje tudi terenske posnetke, ki jih uporablja predvsem za povečanje moči določenega glasbenega motiva. Primer tega je denimo skladba Dragonflies to Sew you Up. 

A Prurient poleg instrumentalnega outputa, ki ga ustvarja tudi ob pomoči stalnih sodelavcev, Krisa Lapkeja, Jima Mroza in producenta Arthurja Rizka, v sredino postavlja svoj vokal - tu distorzirani in tam odkriti logos. Tu je treba omeniti tudi namen Fernowa, ki je želel na začetku ustvariti povsem akustičen album. Ta se je tekom ustvarjanja vse bolj lomil pod pezo efektov in v nekem trenutku je bilo že popolnoma vseeno, če so bili osnovni zvoki akustični, saj jih je tehnološka nadgradnja spremenila v tolikšni meri, da so postali nerazpoznavni. A ta ideja – o popolni akustičnosti – na albumu Frozen Niagara Falls tu in tam pogleda na plano. Najlepša primera sta vidna v uvodu v desetminutno epopejo Greenpoint in predvsem v zaključnem Christ Among the Broken Glass. No, in tu, na mestu akustičnosti albuma, je mogoče slediti idejam Prurientovih vokalnih praks, ki segajo od popolnoma distorziranih krikov in šumov do pridigarskih zgodb, ki svoje bistvo najdejo v notranji logiki besedila. Tako tudi prej omenjeni Greenpoint pripoveduje zgodbo o nekem New Yorku, ki ga je Fernow poznal, o nekem liku iz njegove osebne memorije in o materialnosti samomora in tako dalje. Na tem mestu je torej nujno še enkrat izpostaviti Prurientovo definicijo noisa kot svobodnega polja izražanja lastnih obsesij. Te v njegovem primeru odpirajo vrata povsem osebnim, nemara tudi ljubezenskim motivom ter religioznim in eksistencialnim prevpraševanjem. Pa vendar je za razliko od prejšnjega dolgometražca Bermuda Drain ta sintpopovsko izraznost mnogo manjša, dosti redkejša in se v večini primerov kaj kmalu prelevi v obrušen in zategnjen krik njegovega glasu. Ravno vokal je namreč, poleg specifičnih instrumentalnih tehnik, element, preko katerega Fernow vzpostavi močno točko vstopa v njegovo delo – je iztis osebnega, zaradi česar njegov noise, ta nežanrski konglomerat, postane izreden; izreden pa predvsem v smislu, da se s tem ločuje od množice nojzerskega udejstvovanja, ki nemalokrat pade v luknjo lastnega in predvsem tehnološkega stanja dehumanizacije. To nedvomno predstavlja svojevrsten statement, vendar v primeru Prurienta ravno ta predpostavljenost fizičnega telesa in njegovega obstoja za masko tehnologije – kolikor te maske sploh je – vzpostavlja določeno mero razpiranja zakonitosti žanra, v katerem se glasbenik primarno kali. Osebno kot nekakšen temelj albuma pa je mogoče zapaziti tudi v dejstvu, da je naslovnico zasnovala Fernowova partnerica, pri besedilih pa mu je pomagala tudi njegova mama.

Album Frozen Niagara Falls, ki je izšel pri načeloma metalski, a v zadnjem času vse bolj eksperimentalni založbi Profound Lore, zaznamujeta še dve stvari. Na eni strani gre za produkcijsko izjemno dodelan album, kjer se – če stopimo še dlje – zamrznjenost iz naslova sliši tudi v sami rezkosti končnega zvočnega materiala, na drugi strani pa Prurient pred poslušalca postavi dobro mero inovativnosti, ko se znotraj posameznih sklopov ali kompozicij obenem kažejo ideje noisa, folka in industrialnih glasb. Te skupaj načeloma ne tvorijo zamejenih in rigidno strukturiranih skladb, osišče njihove oblikovanosti je mogoče slišati predvsem v fragmentarnosti in vzpostavljanju motivnih drobcev kot pomembnih gradnikov skladbe znotraj njenega širšega konteksta. Dvojni album, ki ga je že kar težko poslušati v celoti, a je zato toliko bolj dojemljiv, ko ga poslušamo po delih, se postavlja nekam na mejo med podzemnim noisom in nadzemnimi neoindustrialnimi godbami. Še več, lahko bi rekli – ampak vseeno z zadržki – da je Fernow ubral srednjo pot med začetnimi nojzerskimi ekskurzi in novejšimi darkvejverskimi, sintpopovskimi ter tehnoidnimi raziskavami. In to je z albumom Frozen Niagara Falls storil na izredno prepričljiv način.