PSYCHIC ILLS: ONE TRACK MIND

Sacred Bones, 2013

Plošča, ki jo bomo poslušali v tokratni Tolpi, je konec februarja izšla pri simpatični brooklynski indie založbi Sacred Bones, ki ima v svojih vrstah med drugim zasedbo The Men, ki jo bomo dodobra spoznali 26. marca v Menzi pri koritu, in naša stara znanca, Moon Duo.  Psychic Ills, ki so se na plato One Track Mind podpisali, so omenjenima zasedbama v mnogih pogledih sorodni, saj je njihova glasbena pot prav tako tlakovana s potentno kombinacijo preizkušenih retro formul in idiosinkratičnih avtorskih prijemov. Kariero so začeli že leta 2003, potem pa med leti 2006 in 2011 izdali tri plošče, na katerih so se večinoma poigravali s psihedeličnim rokenrolom, ki so ga izmenično klesali v bolj popovske skladbe na eni ter bolj eksperimentalne in zatripane džeme na drugi strani.

Tokrat so do dobrih rezultatov prišli direktno, brez ovinkarjenja. Pesmi so zelo dobre, saj so nalezljivo spevne in skulirano jebivetrske, večinoma pa gre za bolj počasne komade, ki so bodisi  precej poletno lahkotni ali pa zasanjano stonerski. Pomembno je predvsem dejstvo, da poslušalca pripravijo do kimanja z glavo in ga nekako nagovarjajo k temu, da si natakne sončna očala in se odpelje razburljivim dogodivščinam naproti, tako kot to počne vsak dober rokenrol. Vokali na plošči One Track Mind spominjajo na glas pevca zasedbe Dead Meadow, sicer pa bi paralele lahko vlekli tudi z Black Lips v njihovih bolj umirjenih trenutkih ali pa s kakšnimi bolj lenobnimi protopankerji iz zgodnjih sedemdesetih. Pri produkciji so se Psychic Ills tokrat odločili za zelo prečiščen zvok, ki na srečo ne uniči garažnega občutka plošče, hkrati pa zelo veliko pripomore k njeni splošni kvaliteti, saj poudari bogat in karakteren zvok vintage instrumentov, med katerimi še posebej izstopajo kitare in klaviature, ki so podvržene mnogim različnim efektom in ki se kameleonsko prilagajajo zahtevam različnih pesmi.

V skladbah One More Time in Might Take A While, ki se v spomin zasidrata že po dveh poslušanjih, je tako instrumentarij precej špartanski, kitare so podvržene le ščepcu reverba in fuzza, klaviature pa se držijo bolj v ozadju. V pesmih, kot sta See You There in Tried To Find It, ki sta težji, že skoraj malce doomovski, je zvok precej bolj nasičen in igriv, potem pa se v komadu City Sun pomakne še proti americani. Plošča proti koncu sicer izgubi malo zagona, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je v svoji esenci izredno poslušljiva. S svojo relativno preprostostjo zadovolji manj zahtevnega poslušalca, z raznolikostjo pa nagradi tistega, ki od nje pričakuje nekaj več. Prepričajte se sami.