purity ring: shrines

4AD, 2012

Ko bodo zanamci brskali za sredinskimi smernicami, ki so zaznamovale konec prvega in začetek drugega desetletja v novem tisočletju, ne bodo mogli spregledati krhke, do roba patosa in čez pripeljane glasbe, oprte na zapuščino sintetičnega popa in klubske elektronike. Tej premisi s svojim prvencem sledi tudi dvojec Purity Ring, zato v primeru plošče 'Shrines' težko govorimo o kakšni inovativnosti. Je pa glasba Kanadčanov kljub temu dovolj izvirna, da sta vsega dve leti po svoji združitvi že navdušila številne glasbene poznavalce in da se ogledi njunih skladb na Youtubu štejejo v sto tisočih, tistih najbolj popularnih celo milijon in več. Vsekakor popularnost, vredna pozornosti, toda ali je ta upravičena ali ne?

Je in ni. Na eni strani je kljub opori v trendovskih vzgibih – ali pa prav zato - še vedno treba znati napisati skladbo, ki obstane v ušesih in tako ali drugače izstopi iz množice sorodnih pogruntavščin. Na drugi strani pa je veliko bendov, ki bi si zaslužili več pozornosti, pa jih širša publika ignorantsko povsem spregleda. K popularnosti dvojca je nedvomno pripomogel tudi podpis s cenjeno založbo 4AD, toda, resnici na ljubo, sta nase opozorila že s svojimi prvimi na splet pricurljanimi skladbami, ko se še niti ni dobro vedelo, kdo sploh stoji za imenom Purity Ring. Skladbe so bile slišati sveže, v svoji strukturi drzne, hitro so se usidrale v uho in kar je najpomembnejše – s svojo krhko senzibilnostjo so bile pisane na posluh trendovske publike. Te skladbe so sedaj dobile prostor na plošči 'Shrines' in logičen zaključek bi bil, da so hvale na njen račun upravičene. Pa so res?

Ko se odvrtijo prve dve ali tri skladbe, se zdi, da so. Z vsako naslednjo pa se vse bolj krepi vtis, da niso. Pa ne zato, ker bi glasba iz skladbe v skladbo postajala slabša, pač pa zato, ker so si med seboj podobne kot jajce jajcu. Resda so si različne v svojih besedilih, toda res je tudi, da je sicer všečen, opojen vokal Megan James praviloma precej nerazumljiv. Toda to ne zmoti, prej nasprotno. Zasanjano prepevanje se lepo vpne v sintetično produkcijo Corina Roddicka, ki je nekakšna posodobljena nadgradnja izraza kot ga je gojil dvojec The Knife, ali če se ozremo še dlje v preteklost, izraza kot so ga na noge postavili sint mojstri Depeche Mode. V svoji osnovi je glasba dvojca torej sintpop, ki pa skozi izkušnjo sodobne basovske glasbe in tiste formalno neobremenjene klubske elektronike, zaživi v razmeroma sveži podobi. V sicer precej konvencionalnih pop strukturah  prostor dobijo zanimive, celo drzne zvočne domislice, ki skladbam nadenejo precej dinamično podobo. Do tukaj torej vse lepo in prav.

Težava se pojavi, ker je 'Shrines' pop album. Zanimivejše in drznejše zvočne domislice pač zlahka najdemo v glasbi, ki je bolj vezana na klubski prostor, medtem ko v kontekstu pop glasbe presežek kroji izpovedna moč ali pa karakter posameznih skladb. In Purity Ring imata tu še veliko rezerve, nenazadnje na to opozorijo zadnje tri, skozi prizmo pop ustvarjalne zrelosti najlepše skladbe. Tam se dvojec raje kot na produkcijske trike osredotoči na nekomplicirano pop senzibilnost, ta pa je na račun samosvoje zvočne podobe, še vedno dovolj drugačna in sveža tudi v primerjavi z izrazi sorodnih zasedb.
Kot kuriozum skozi prizmo sredinske pop glasbe je 'Shrines' nedvomno album, ki sili iz povprečja, ali se mu bo v spominu uspelo obdržati tudi na daljši rok pa bo pokazal čas. Pri glasbenih entuziastih, ki še vedno prisegajo na zasanjane pop presežke izpred dvajsetih let, predvsem tistih, vezanih na založbo 4AD, najbrž ne. Morda pri mlajši publiki, ki odrašča ob drugačni glasbi, nič pa ne bi bilo narobe, če bi v poplavi vsebinsko prazne sodobne pop glasbe na chartih uzrli tudi ime Purity Ring.