PVA: Blush

Ninja Tune, 2022

Redko se zgodi, da je prvi album tako težko pričakovan kot prvenec benda PVA. Trio je že s svojim prvim singlom požel navdušenje na britanski elektronski sceni, za izdajo drugega singla Untethered pa so bili nominirani tudi za gremija. Zasedba si je tako že pred izidom albuma Blush izborila večletno sodelovanje z Big Dada, podvejo vplivne založbe Ninja Tune.

Temačno mešanico dancea, housa in techna že od samih začetkov vodijo spoken word vokali Elle Harris in Josha Baxterja. Raskava, zapeljiva in šepetajoča glasova kot platno postavita stabilno podlago za najrazličnejše barve sintetizatorja in občasnih kitarskih momentov. Louis Satchell s tolkali zveže melodijo s previdno razsekanimi vokali, vse komponente pa ustvarijo posebno atmosfero, ki nas postavi na prizorišče v vsakem vidiku fino izpeljanega nastopa. 

Na trenutke je njihova glasba hladna, monotoni vokali pa le poudarjajo skoraj razčlovečen zvok elektronske glasbe. A občutek hipnega obstoja sredi kluba vliva toplino enkratnega doživetja dobrega koncerta. Morda ta občutek izhaja iz potentnosti njihovega zvoka, ki kot nabita pištola spodbudi vrtoglavo napetost. Že na začetku albuma se glasbeniki postavijo na mejo navidezno nepovezanih skrajnosti, zvok pa se krepi pod nevzdržnim pritiskom neštetih plasti. Silo večine komadov prelamljajo in razblinjajo posamezne skladbe, kot je denimo kratek vmesnik Interlude, ali pa daljši, na trenutke tudi otožnejši komad Transit. Skozi takšne skladbe se trdo stisnjen zvok benda v nekaj sekundah spremeni v bolj ali pa manj razrahljan plin. 

Trio PVA nas je že v preteklosti soočil z melanholičnimi melodijami, ki so razgibale celoto njihovega zvoka. Vendarle pa smo na prejšnji, kratki izdaji slišali nekoliko bolj vesel zven durovske osnove, v primerjavi z novim albumom pa je morda najopaznejši napredek v vokalih. Zdi se, da so bili na EP-ju Toner vokali in ritem morda namenoma manj usklajeni kot so na novi plošči. Neskladje ni bilo moteče, a aktualna plošča Blush ponudi pravi estetski užitek, nekakšno zadovoljstvo, ko najdemo zadnji košček sestavljanke.

Vrhunec nove plošče zaznamujejo vokali in raznolikost melodij, ki je ne moremo preslišati in je morda sama po sebi takoj najočitnejša. A z globljim poslušanjem se razjasni, kako previdno so besede razporejene po ritmu glasbe. Recitirani verzi na prvi posluh ne podajajo bistvene globine, izvedba teh besedil v predvsem spoken word načinu pa izpade zelo estetsko in prijetno. Ella Harris občasno s kombiniranjem nekoliko bolj igrivih recitacij in petja ustvarja speven in melodičen moment. Glasba namreč na trenutke prestopi mejo nadležnih cvilečih semplov, a Harris z nenadnimi spevi enobesednih verzov razbremeni celoto.

Znotraj house, dance in techno žanrov oziroma sploh elektronike se pogosteje srečujemo z inštrumentalnimi komadi. Še pogosteje pa so ti redko obstoječi vokali večinoma sempli melodičnih izdihov brez pravih besedil. PVA besede postavijo na ogled, so kohezivno povezane z zvokom in hkrati ločene od njega. Besedila so mogoče tudi zaradi želje po skladnosti z ritmom pogosto enostavna, a ta enostavnost skriva v sebi tudi svobodo za poslušalca. Pesem Overeating ima denimo zelo neposredna besedila, jasno vezana na sam naslov skladbe, a zaključne besede prevzamejo bolj simboličen pomen s popolnoma odprtim koncem.

Slišati je, da je ravno odprtost že v samem vzdušju ključna za celoto izdaje. PVA postrežejo gruvi disko atmosfero, ki se preliva tudi v postpankovsko kovinske zvoke. Vseskozi lahko vidimo obračanje k temačnejšim glasbenim vplivom, najočitneje v pesmi Transit. Kot počasi goreč vrhunec se pesem stopnjuje do trenutka čistih, samostojnih vokalov. Nekakšen sakralni trenutek vztraja le nekaj sekund, preden nas pozabljeni utripi klavirja privežejo nazaj na trdna tla. Sledi mu zavezujoča zmes vseh dotedanjih komponent, s pridružitvijo glasbenika in producenta Tonyja Njokuja se bend vrne k tišini, kontrasta gosto nabite elektronike in rahlih, utrujenih vokalov pa povezujejo valovi sintov in udarnejšega ritma. 

Kombinacija izpovedi notranje stiske, duševnih težav in izpostavljenosti grotesknemu svetu vsebinsko spomni tudi na zadnji album Cobyja Saya. Bolj očitna in nič manj primerna pa je asociacija na avantgardni stil umetnika SSION. Vplivi so morda ostali enaki, pa je rast skupine nedvomna. Prvenec Blush je udejanjenje tega, kar so bili v preteklosti le zasnutki in ideje zasedbe PVA, v živo pa mu boste lahko prisluhnili tudi v Ljubljani, ko bodo nastopili v okviru festivala Ment.