Raphael Rogiński: Talàn

Instant Classic, 2023

Talàn v skitskem prevodu pomeni mogoče. Skiti, iransko nomadsko ljudstvo, so nekaj časa poseljevali južno Ukrajino. Tam ob Črnem morju stoji mesto Odesa. Skladbe, ki jih poljski kitarist, skladatelj in muzikolog Raphael Rogiński predstavi na plošči Talàn, so vsi nekako povezani s Črnim morjem, nekateri pa so bili skomponirani prav v Odesi. V tem kraju so v Evropo vstopili nekateri predniki Rogińskega. Že to namiguje, da je pred nami čuten in intimen album, ki zvočno odseva glasbenikovo ljubezen do njegove kulturno raznolike dediščine in Črnega morja. 

Glasba / Tolpa bumov

Hizbut J​á​mm: Hizbut J​á​mm

Malo mešano, nič posebnega

Jan Kopač

 / 24. 3. 2024

Raphael Rogiński se je kot begunec v Frankfurtu rodil judovskemu očetu in materi tatarsko-uzbekijskega porekla. Kot otrok se je v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja z materjo vrnil na Poljsko. Ni torej nenavadno, da se Rogiński v svoji muziki posveča raziskovanju tradicionalne glasbe in folklore, pri čemer je v ospredju judovsko glasbeno izročilo. V tem duhu denimo ustvarja v skupinah Shofar in Cukunft. Pred dobrima dvema mesecema je Rogiński s še enim od svojih bendov, Hizbut J​á​mm, izdal nov album, prav tako pa je že sodeloval z našo domačo zasedbo Širom. Septembra lani je Rogiński po nekaj letih solističnega zatišja ponovno predstavil solo izdelek, dolgometražno ploščo Talàn, ki je izšla pri poljski založbi Instant Classic. 

Na prejšnjih solo albumih, Bach Bleach in Plays John Coltrane and Langston Hughes African Mystic Music, je Rogiński poustvaril že obstoječa dela izjemnih umetnikov, tokratna plošča pa je popolnoma njegova. Tudi na njej je slišati kitaristovo neumorno željo po odkrivanju in izražanju glasbene tradicije njegovih različnih etničnih zapuščin. Te se čudovito podajo k bluesovskim in jazzovskim improvizacijskim prvinam, ki so globoko zakoreninjene v glasbenem izrazu Rogińskega. Plošča je prežeta z melanholičnimi linijami, ki zvočno naslikajo glasbenikovo navdušenje nad Črnim morjem. Album Talàn je tako poln temačnih globočin, je prostor neznanega, in čeprav se glasba na trenutke zazdi predvidljiva, nikoli zares ne izgubimo občutka skrivnostnosti. Muzika valuje, nas nosi naprej, včasih pa za trenutek obstoji in zadiha. Rogiński to povzame z dolgimi časovnimi razdaljami med toni, s poslušanjem njihovih odmevov in harmonskega odnosa med njimi.

Tempo rubato je tako prisoten na celotni plošči, sama konstrukcija komadov pa precej spominja na glasbeno obliko fuge. Na začetku komadov namreč Rogiński predstavi nekakšen motiv, ki ga potem razvija skozi skladbo. S postopnim dodajanjem glasov in nalaganjem zvočnih tekstur glasbenik ustvarja vedno večjo zvočno kompleksnost, ki se izrazi v nenehnem dialogu med glasovi. Ti so včasih složni, spet drugič v konfliktu, venomer pa v vrhunskem ravnovesju. Čeprav je gradnja komadov mogoče šablonska, se hkrati ne moremo znebiti občutka, da je forma skladb na nek način jazzovsko svobodnjaška. Jazzovski vzgibi se kažejo tudi v občutku, da Rogiński ustvarja v trenutku. Najbolj je to opazno v naslovni skladbi albuma, komadu Talàn, v katerem se pomen naslovne besede resnično utelesi. Rogiński jo opiše tako »Nekaj pridobim, da lahko nekaj drugega izgubim«. Velikokrat je v komadu Talàn prisoten občutek, da Rogiński nima prave ideje, v katero smer ga peljati in kako melodične linije preoblikovati v smiselno celoto. Toda ko imamo ob poslušanju komada v mislih pomen besede, celotna kompozicija dobi svoj smoter.

Komadu Talàn sledi še en počasen, meditativen komad, Flickering Glance, nato pa se Rogiński v zadnjih dveh skladbah malo razigra in zdi se, da se njegov mogoče počasi prelevi v nekaj zaneslivejšega. Glasba postane malo bolj razgibana, s tem pa glasbenik razblini monotonost prejšnjih komadov, ki se sučejo v sličnih si vzdušjih in postopih.

Čeprav skladbe niso pretirano pestre, ne moremo mimo dejstva, da je Raphael Rogiński nedvomno mojster svojega inštrumenta. To lahko verjetno pripišemo njegovemu navdušenju nad brenkali že v mladosti in pa klasični in jazzovski glasbeni izobrazbi. Še bolj kot v tehničnem pogledu se njegovo znanje zrcali v neverjetnem zvočnem manipuliranju inštrumenta. Spekter raznolikih zvokov, ki jih uspe Rogiński privabiti iz svoje kitare, je nepopisno širok. Naučiti se igrati inštrument je obrtniško delo. Posameznik s povprečnim talentom lahko s pridnim delom skozi življenje postane relativno dober inštrumentalist, če si za to prizadeva. Toda velika razlika se kaže v tem, ali vsak dan vadimo izbrani inštrument ali pa z njim sobivamo. Rogiński s svojo kitaro nedvomno živi. Pozna jo do obisti in iz nje lahko izvabi vse, kar si zamisli.