Rashad Becker: Traditional Music of Notional Species Vol. II

Recenzija predhodne plošče, Traditional Music of Notional Species Vol. I (PAN, 2013):

http://radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/rashad-becker-traditional-musi...
»Becker v moč svoje produkcije vpelje ravno zvok kot svojo okoliščino. Pusti mu dihati, s čimer pokaže globoko razumevanje njegovega delovanja v dinamičnem spektru. V fokusu glasbenega dogajanja so - recimo temu - organske lastnosti elektronskih zvočnosti: mikro detajl vstopa zvoka - tako imenovanih „transientov“; izkoristek potenciala čistosti izjemno nizkih frekvenc; frekvenčni spekter v vsej svoji celovitosti in dinamičnem potencialu. Rezultat so zelo samosvoje vijugane zvočne poti, v večini podrejene linearni logiki razvoja, torej nizanju posamičnih dogodkov, redkeje pa se Becker spusti tudi v horizontalno grajenje, s tistim kar ostane repeticije, ko ji odšteješ vso ritmično vzročnost.«, Ž. P.

Intervju z Rashadom Beckerjem na Radiu Študent, 3. 11. 2015:
http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-intervju/rashad-becker

Recenzija otvoritve Festivala Sonica 2015, kjer je Rashad Becker tudi nastopil:
http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-recenzija/festival-sonica-2015-ale...

Rashad Becker: Traditional Music of Notional Species Vol. II (PAN, 2016)

V tokratni Tolpi bumov obravnavamo drugo ploščo berlinskega produkcijskega mojstra Rashada Beckerja, ki se je z izdajo Traditional Music of Notional Species Vol. 2 še bolj poglobil v svoje ustvarjanje abstraktne glasbe. Zanimanje zanjo je nakazal že s svojim predhodnim albumom iz leta 2013, s katerim je s prvim delom glasbene serialke Traditional Music of Notional Species požel velik aplavz s strani tistih, ki so si vzeli vsaj 10 minut, da so se malce pozanimali o njegovem konceptualnem ozadju. Brez teh idejnih temeljev je poslušanje Beckerjeve glasbe lahko sprejeto predvsem na ravni občutkov in s tem bolj v nevarnosti, da ga vržemo v splošni koš »čudne« glasbe, ki obstaja na tem svetu. Ugotavljanju, da Becker ostaja prizemljen tako v ideji kot v zvoku, bomo namenili nekaj besed tudi v tokratni recenziji njegove druge izdaje pri založbi PAN Records. 

Ponovimo najprej nekaj besed o idejni zasnovi same Beckerjeve glasbe, ki jo bomo kasneje komentirali. Ostajamo pri tezi, da je njegova glasba ne-reprezentativna, da glasba ne izraža ničesar drugega kot »aktualiziran potencial zvočnih preferenc ter tehničnih pogojev svojega avtorja«. Ne poslušamo torej glasbe, ki prikazuje nek ritualni obred zunajzemeljskih bitij, temveč glasbeno fikcijo, katere zvok je gola manifestacija avtorjeve abstraktne slike. Odprta forma njegove glasbe, ki je bližje interpretirani skladnji kot pa elektronski improvizaciji, obenem še vedno preči ločnico med organskim in sintetičnim zvokom. Preprosteje rečeno – občutek poslušanja terenskega posnetka murenčkov na pašniku zna Becker prenesti v izkustvo elektronske glasbo tako, da se stalno polašča fines, ki mu jih omogoča elektronska ozvočenost - na primer mikroskopskih detajlov vstopa zvoka, čistosti nekaterih frekvenc in široke rabe zvočnega spektra. Na tem mestu je recimo očiten Beckerjev most, ki povezuje produkcijsko obrtništvo z njegovim glasbenim ustvarjanjem, četudi ju naš protagonist rad razločuje kot dve ločeni deli. 

Povedali smo torej nekaj besed o ozadju Beckerjeve ideje o glasbi. Sedaj pa h komentarju aktualne izdaje Traditional Music of Notional Species Vol. 2 in kako se razločuje od Vol. 1. Forma je z izjemo naslovnice albuma na novi plošči izredno podobna predhodnici: dolžina albuma je primerljiva v sekundah, vse skladbe se gibljejo okoli štirih minut, razdeljenost osmih kompozicij na dva sklopa - Themes in Dances - ostaja enaka. Širša uporaba zvočil ob prvem posluhu niti ne pride do pretiranega izraza, ker se zdi Beckerjev slog tako podoben prvemu albumu. Očitnejše je, da je Becker prikazal manj kaotični in malce bolj ambientalni čut za skladanje, četudi ga pri tem ne smemo jemati preveč resno. Skladbe se počasneje razvijajo, lažje spremljamo Beckerjevo kompozicijsko narativo in v ospredje večkrat skače element mešanja konsonance in disonance elektronskih zvočil. Nekatere izmed štirih skladb Dances imajo dejansko repetitivno ozadje in na trenutke že bolj spominjajo na tovarniško navdihnjen industrial. Večina skladb pa še vedno nosi Beckerjev sedaj že prepoznavni misteriozni pečat takó z občutljivostjo zvočnega spektra kot tudi z željo, da bi poslušalstvo več pozornosti posvečalo ne glasbeni, temveč vsakdanji izkušnji zvoka, pri kateri se ravno tradicionalnost na daljši rok očitno spreminja. 

Rashad Becker se s svojim novim delom poglablja v študij elektronske glasbe in bo s svojo izrazito držo v glasbenem polju služil še za marsikako inspiracijo.