Red Baraat: Sound The People

Rhyme and Reason, 2018

Baraat je tradiconalna ženinova poročna procesija, ki na poti do neveste potuje ob petju in plesnih ritmih dvomembranskega bobna dohl. Običaj izvira iz južne Azije in prav po navdihu te tradicije je nastala brooklynska zasedba Red Baraat, ki v jazzovski maniri preigrava bhangro. Bhangra je relativno mlad žanr, imenovan po indijskem plesu, ki temelji na pandžabski ritmiki. Frontman zasedbe Sunny Jain je večkrat nagrajeni in štipendirani jazzovski tolkalec, ki sodeluje pri različnih projektih, v katerih v zahodnjaške glasbene forme vnaša elemente indijske glasbene tradicije. Sunnyjevo vodilo je njegov verski nazor, pripada namreč indijski veroizpovedi džainizmu. Anekantavada, ena izmed pomembnejših doktrin džainizma, zagovarja večstransko tolmačenje sveta in zavračanje fanatizmov, kar je čutiti tudi v glasbi zasedbe Red Baraat, ki brez vseh zadržkov med seboj prepleta različne glasbene vplive. K takšni fuziji sicer pripomore tudi sestava benda, vsak član namreč prihaja z drugačnega kulturnega ozadja.

Red Baraat deluje že od leta 2005, na njihovem petem albumu, Sound The People, ki ga obravnavamo tokrat, pa se je njihov zvok, kot smo ga lahko bili vajeni, nekoliko spremenil, število glasbenikov v zasedbi se je namreč z devet zmanjšalo na šest. Tišji trubaški zvok tokratnega albuma torej dosežejo v manjši postavi in hkrati s prisotnostjo tišje kitare, zaradi česar je plošča terjala izdatnejšo produkcijo. Glasbo z albuma Sound The People spremlja stalni pridih Pandžaba, ki ga vnaša ritem dohle, tuba in sopranski saksofon pa tu asociirata na glasbeni milje mlajših jazzovskih generacij londonske scene. Pravzaprav že pristop samega Sunnya Jaina asociira na delo Shabake Hutchingsa, ki v enaki meri poudarja, da ne malikuje purističnega pristopa k jazzu in tako uspešno spaja različne žanre. Različna od preteklega dela zasedbe je tudi tematika njihovih tokratnih skladb, bend namreč poudarja, da je album nastal kot odgovor na izvolitev Donalda Trumpa in da je torej njegov namen družbeni poziv.

Med devetimi komadi z albuma se v uho najlepše usedeta Gadar Machao ter Sound The People, ki sta tudi najbolj neposredno družbeno kritična. Sound The People je nastal v sodelovanju z raperjem iz Queensa – Heemsom, ki ga sicer poznamo po preteklem sodelovanju v zasedbi Das Racist oziroma aktualnem sodelovanju s Swet Shop Boys. V besedilu skladbe Sound The People se Heems loti téme diskriminacije glede na barvo kože ali kulturno pripadnost, kritizira Trumpovo politiko zapiranja mej, rapersko nizanje krivic pa uravnoteži z refrenom, v katerem izjavlja, da lahko ljudje skupaj zavrnejo takšno delovanje oblasti. Celotno besedilo tu borbeno podpre suzafon, ki predstavlja konstantno ritmično hrbtenico skladbe. Problematika razlikovanja po barvi kože je prisotna tudi v komadu Khala Mukhra, predelavi pandžabske ljudske pesmi Gora Mukhra, ki v izvirniku poveličuje svetlo polt. Bend se je odločil implicitni rasizem izvirnika uravnotežiti v khala mukhra, khala namreč pomeni temnega obraza in po besedah vodje Jaina opeva vsako lepoto ne glede na barvo polti.

Komad Ghadar Machao se v inštrumentalnem smislu občutno razlikuje od ostalih, sloni namreč na pridihu španskega bolera. V vzdušje začetka dvajsetega stoletja nas popeljeo mariachi trobente ter glas, ki tako v španskem jeziku kot v pandžabščini poje o krivicah, ki so jih doživljali tako mehiški kot pandžabski delavci na ameriških farmah v severni Kaliforniji. Z naslovnim refrenom ta komad poziva k skupnemu uporu, ki se je dejansko tudi zgodil z ustanovitvijo stranke Ghadar Party. Ta je bila sicer tudi ena izmed skupin, ki so se v Indiji borile proti britanskemu kolonializmu.

Na albumu nekoliko nenavadno izzveni komad Vibrations, v katerem politična aktivistka in pesnica palestniskega rodu Suheir Hammad v spremstvu kitare in dohle deklamira citate sufija Hazrat Inyat Khana. Besedilo govori o tem, kako je vse okoli nas uglašeno preko vibracij v vselej rasežnejših in globjih krogih. Petje sufijskih modrosti je del pandžabske tradicije, a v okviru plošče Sound The People odzveni nekako prazno, glasbeno nepovezano, sporočilno naivno in posledično formulaično. WTF moment se pripeti tudi s sklepno koračnico Punjab March. Nad glasbeno podlago skladbe kolonialističnega skladatelja, ki jo ob praznikih v Indiji še vedno preigravajo, narator z efektom cirkuškega vodje ponovno niza besedilo iz pesmi Vibrations, kako vse deluje preko vibracij in je povezano v univerzalno celoto. Takšen zaključek lahko vso družbeno kritiko ostalih komadov postavi pod vprašaj, s cirkuškim zaključkom namreč sporočilo težko ostane zares smiselno.

Kritičnost albuma, ki jo Sunny Jain tako močno izpostavlja v PR sporočilih za javnost, je čutiti zgolj posredno, besedila se namreč pretežno ukvarjajo s historično konstantno prisotnostjo rasizma in kolonialno preteklostjo Indije. Besedila v večini nosijo predvsem funkcijo povezovanja, klica k preseganju etničnih delitev, kar lahko posredno razumemo tudi kot kritiko administracije, ki izvaja rasno segregacijo. Album Sound The People zveni glasbeno in sporočilno zreleje, a z nerodnim vnosom določenih komadov tudi nekoliko nepremišljeno. Zasedba s prepletanjem različnih glasbenih žanrov doseže povezovalni efekt, kar je nekako tudi funkcija ljudske glasbe, glasbe, ki je lahko združevala pripadnike določene etnične skupnosti. Red Baraat pa se ne ozira na etnično pripadnost, temveč želi z glasbo priklicati univerzalno globalno povezanost.

Red Baraat boste imeli sicer v petek, 13. julija, priložnost slišati tudi v živo, v okviru festivala Keltika v Cerknem, ko bo zasedba prvič nastopila na domačih odrih.