Red Moon & Rare Form: Cosmic Collapse

Zvočni prepihi, 2020

Grandiozne betonske ruševine in gomolji industrijskih ostankov razsula človeške rase izraščajo iz mračne, sajaste planjave. V noči so klavrne bombe človeškega pohlepa in neskončnih antagonizmov izravnale svet, ki smo ga poznali prej, in z jutrom je sonce z groteskno žarečim lesketom posijalo na novo dobo večne melanholije in moralne dekadence. Se bomo zdaj pobrali in prepoznali, da so nas zatohli vedenjski in miselni vzorci iz preteklosti pahnili v brezdanje brezno katastrofalnih posledic? Ali se bomo vdali in docela strohneli pod lastnimi ruševinami fatalizma in bridke apatije?

S tem introspektivnim zagonom se nocoj sprehajamo po mračni postapokaliptični pustinji, ki jo z albumom Cosmic Collapse načrta glasbeno sodelovanje domačega dvojca Red Moon in američanov Rare Form. Slovenski duo tvorita Luka Bevk in Jaka Berger, stara znanca ter mojstra mračnih zvočnih profilov in postapokaliptične estetike. Leta 2016 sta kot Brgs & Umdhlebi izdala dvojno kaseto, naslovljeno Red Moon, lani pa sta zgodbo nadaljevala z izdajo Red Moon – Eclipsing. V obeh primerih smo bili priča brezupnim zvočnim ujmam, ki so bile enkrat nastrojene z repetitivnimi vzorci enostavnih, a pompoznih kitarskih pasaž in bobnarskih besnenj, drugič z bolj umirjenimi nojzerskimi droni in srhljivo globokimi linijami sintetizatorjev.

Danes pa obravnavamo ploščo, ki je nastala v sodelovanju z Ryanom Beitlerjem in Thymom Nordom, ki tvorita dvojec Rare Form. Ta ustvarja v miljeju, ki je stilsko precej soroden tistemu, v katerem se gibljeta Luka in Jaka, maja lani pa je med drugim nastopil tudi na RŠ-evem Afterpartyju. Nova izdaja Cosmic Collapse je tako pričakovan zvočni prepih, ki antiutopično sonično pokrajno preletava s sunki dekadenčnih zvočnih kalupov in neskončno melanholičnih tekstur.

RŠ Hades / Desadovnjak

RŠ Hades / Desadovnjak

RARE FORM LIVE

Redka oblika oddaje v živo

Sara Šabjan

 / 6. 2. 2019

Poslušalsko izkušnjo začnemo v bunkerju s komadom In the Bunker. Razvlečeni toni večinoma nižjih registrov se zvito stopnjujejo in z napredovanjem komada učinkujejo vedno bolj klavstrofobično. Čeprav smo v zavetju pred bridkimi šumi, začne zagatna tesnoba krepko stiskati okoli vratu, ko v drugi polovici komada v daljavi zaslišimo enakomerno bobnenje nečesa, kar bi lahko bile bombne eksplozije. 

Tovrsten suspenz na albumu okusimo večkrat in v prepletu s srhljivo naravo kompozicij poraja zanimiv občutek blage bojazni. Skratka, v glasbi dostikrat pričakujemo nek šokanten ali pretresljiv presek ali razplet in tako smo vseskozi zbrani ter neprestano na trnih, kljub temu da gre strukturno za precej enostavne glasbene izraze. Dejstvo je tudi, da daje album zaradi izredno globokih in razpotegnjenih tonov vtis nekakšne kolosalne monolitne zgradbe, ki pa je oglodana in razžrta vsled žgočega nojzerskega vrveža v svoji neposredni okolici. Med poslušanjem se počutimo majhne – lahko bi rekli, da skoraj nepomembne.

Komad Kiss of Napalm je ravno tako žgoč, kot sugerira njegov naslov. Prvič nas strese kitarski šunder, ki zavzame nadvse doomersko držo ter že prej morbidno ozračje zgosti do zadušljive skrajnosti. Komad je za poslušalca blazno intenziven, saj je kitarska tonaliteta težka in robustna, poleg tega pa je navzoč industrijski, kovinsko zveneči ropot, ki kompozicijo reže z nenavadno hladnimi zvočnimi sunki.

Še najbolj človeško zazveni album v skladbi Cabin Fever: srhljive, a na svoj način posebno ganljive vokalne linije predstavljajo prvo znamenje upa v prej popolnoma brezvoljnem ambientu. Tem so denimo podobni rahli pljunki melodije v Grave Mistakes – z njimi in s komadom Under the Rubble, ki sledi, se lahko vrnemo k vprašanju, ki smo si ga zastavili v uvodu nocojšnje Tolpe bumov. Ali nas bo katastrofa, kozmični kolaps, predramila in naravnala k bolj pragmatični in racionalni prihodnosti ali pa bomo ostali pokopani v grobnici razvalin lastne preteklosti?

Album Cosmic Collapse je več kot solidna izdaja, ki bo zadovoljila predvsem ljubitelje skrajno temačnih zvočnih krajin in avantgardnega skladateljskega smisla. V tako slikovit postapokaliptični svet se je sicer težko kar tako pognati, še posebej če tovrste glasbe nismo navajeni, a v tem primeru je poslušalska izkušnja vsekakor priporočljiva.