REPETITOR: Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji

Moonlee, 2020

Od začetka predstavljati in na novo spoznavati bend, ki se ga že vrsto let drži renome najboljšega benda v širši regiji, bi bilo tudi na pravkar poslušani frekvenci vsaj skrajno neprimerno, če ne kar nespodobno. Repetitor so bili predvsem v zadnjih letih iskana roba festivalov in koncertnih prizorišč nasploh tako znotraj bivše Juge kot tudi mnogo dlje izven nje. Nenazadnje so bili Repetitor tudi večkrat predvajani kot živčni odgovor na zdaj že kar utečeno zajebancijo - kam so izginile vse kitare? Kot vodilni bend renesanse nove srbske scene so želi hvalospeve z mnogih koncev sveta, se redno večkrat letno ustavljali tudi v razprodanem slovenskem klubovju, lani pa celo imeli tridnevno turnejo po treh ljubljanskih klubih. Ali gre za pretiran pomp ali mogoče za marsikoga za vrnitev nade v kitarsko glasbo, za še eno idejno izžetost, duh starega v novi embalaži na tem mestu niti ni več pomembno. Dejstvo je, da so Repetitor s svojim prvinskim nagonom že skozi najstniško zaletavost na svojih prvih koncertih uspešno osvajali nove pristaše, ki jim zvesto sledijo še zdaj. Prav v živo so Ana–Marija, Milena in Boris nemalokrat prepričali tudi tiste, ki jih studijski posnetki benda niso, hkrati pa nevede utirali pot ostalim bendom mlajše srbske scene, kot so Šajzerbiterlemon, Gazopazorp, Klot ljudi, Dogs in Kavala ter drugim. Tisti začetni nagon je vselej še vedno prisoten, zaletavost pa se je zmanjšala le do te mere, da mesto ostaja še za masivnost in vztrajnost, čeprav se je ta nemalokrat izkazala za suhoparno, predvsem na koncertih daljše minutaže. Prav tako se niso otresli garažnega zadaha, ki jim sledi ob vseh pridobljenih etiketah neodvisne kitarske glasbe, najsi bodo te v čudnem primežu novega vala, hrupnega rocka, zametkov stonerja ali pa post punka posredno napajanje iz alternative jugoslovanske scene, pred- in medgrungerske ameriške ere in še česa ter zavite v okleščeno rabo efektur, studijskih olepšav in kičev, kar se v živo zlahka potencira.  

Da srbski trio obrodi vsaka štiri leta, ni nobena skrivnost. Danes na piedestal postavljamo pretekli petek izdani album Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji, ki je nasledil izdajo Gde češ. Slednja je glede jakosti zvoka mogoče še najbolj odražala živo surovost Repetitorjev, kar se prav na kratko nadaljuje tudi na novem albumu, začenši s komadom Džungla, ki ga poznamo že s koncertov. Udaren riff, priklop ritem sekcije, bevskajoči vokal brez povodca, stonerski razpust, večglasni napol parolaški refren in še kup neposrednosti vžgejo tudi na uvodni pesmi, ki lepo ponazarja z leti pridobljen izraz. Žal pa zopet ne zatrese tal triu, ki se je, roko na srce, udomačil na varnem in preverjenem terenu. Nikoli seveda ni izvzeto, da je njihova nevarnost počasi puhtela, delno zaradi prevelike predvidljivosti, delno zaradi neuporabe mnogih namigov, kam vse so pripravljeni iti, ki so jih podajali skozi pesmi. No, Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji bi lahko bil prelomen album v smislu predstavljenih svežih smernic v izrazju Repetitorja. 

Glasba / Tolpa bumov

Repetitor: Gde ćeš

Repetitor vol. 3

Nik Drozg

 / 19. 10. 2016

Kroz vetar krasi čemeren srednje hiter pulz, ki končno spušča vokal Ane–Marije v ospredje ter nakazuje vedno dobronamerno dinamično igro tria, ki uspešno zajaha postpunkovsko naperjenost. Gorim je skozi čas prebegla pritrjevanka, ki smrdi še po časih iz debija Sve što vidim je prvi put. Lirika ponovno uteleša uporno, črnogledo in ostro kritiko današnjega sveta, kar se najbolj neposredno razplamti v Kost i koža. Sa izvora poda na plano že bolj srborit in vzkipljiv razvoj komada, ki postreže z več kot potrebno vznemirljivo noto s prodornimi ženskimi vokali, ki omogočijo mesto Borisovemu pobezljanemu riffovju. Slednji komad z vsemi ritmičnimi menjavami deluje spontano in sveže, obenem novovalovsko spletkarsko in nasršeno stonersko. Sledi razvlečeno resigniranje z Roba sa greškom, ki spomni na stvaritve z albuma Dobrodošli na okean. Danima in Noćima kot zadnji dve pesmi na albumu več kot očitno nakazujeta trenutno stanje, prva sicer v sintovsko okleščeni izpovedi koronske situacije, podkrepljena z otroškim pevskim zborom, Noćima pa deluje kot prvi baladni momento v bendovem obstoju, ki kar kliče po darkwavovskih obrobjih bivše skupne države.

Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji trpi za sindromom (pre)kratkega albuma. A napram prejšnjim stvaritvam je ta mogoče v njihovem razvoju še kako potreben. Stoji na razpotju mnogih stilov, ki kot večina vidno dobro denejo njihovemu prejšnjemu izrazju. Smo končno v fazi preoblikovanja, ki zaenkrat še ne pokaže vsega, je pa vsekakor za ped na bolj drzni in neobičajni poti. To bo mogoče nekatere odvrnilo, ostale pa od samih začetkov ponovno šarmiralo.