Robert Finley: Black Bayou

Easy Eye Sound, 2023

V Tolpi bumov vas spuščamo v močvirnate pokrajine z zvoki bluesa, gospela, rock'n'rolla in soula. Posvečamo se namreč Robertu Finleyju, ki na glasbeni sceni deluje že od prejšnjega stoletja, a je večjo vrnitev nanjo oziroma preboj dosegel leta 2016 z albumom Age Don't Mean a Thing. Da je res tako, je dokazal tudi letos, ko je pri svojih rosnih 69 letih izdal album, ki se mu posvečamo sedaj – ploščo Black Bayou. 

Robert Finley je avtor, znan po prvoosebnem pripovedovanju o izkušnjah, bodisi na plošči Age Don't Mean a Thing bodisi na albumu Sharecropper's Son iz leta 2021. Zdi se, da je na aktualni plošči, Black Bayou, avtor uporabil že preverjene, vedno delujoče ritme v glasbenih vodah tega žanra. Plošča nas popelje skozi različne svetove dobro poznane palete, ki zajema rock'n'roll, močvirnati blues, R'n'B, soul in vse vmes. 

Glasba / Night Time

Le Mexicain

Robert Finley, Noel Gallagher, Stanton Moore, Junglefire, D-troit

Terens Štader

 / 31. 1. 2018

V vseh teh letih je v naštetih glasbenih žanrih težko zares najti oziroma izumiti nove odvode, je pa avtorju vedno uspelo sicer precej klasično glasbeno formo opremiti z odličnimi prvoosebnimi besedili, ki so izhajala iz gospela in delovala skoraj pridigarsko. Na novem albumu nas Finley z glasbo ne razočara, težko pa bi to trdili tudi za besedila sama. Temeljijo namreč na precej šablonski tematiki, ki sicer na povprečnega poslušalca oziroma poslušalko še vedno vpliva blagodejno in absolutno dobro izpade, za zahtevnejše poslušalce pa zagotovo zmanjka nekaj osebnega pristopa, ki smo ga bili od glasbenika vajeni. Imamo občutek, da je ciljna publika zdaj širša, da glasbenik torej cilja na poslušalce glavnega toka. S tem ni nič narobe, kajti še vedno je nova plošča soliden glasbeni izdelek, ki mu na prvo žogo ne moremo ničesar očitati.

Miss Kitty je denimo pesem, ki vzdržuje glasbeni izraz Roberta Finleyja, kot smo ga bili vajeni s prejšnjih plošč. S hudomušno pripovedjo nas do čistih korenin tako v glasbenem kot osebnem smislu pripelje tudi skladba Gospel Blues. Pohvalimo lahko tudi dramaturgijo albuma, ki nas iz pesmi v pesem zapeljuje in zvabi v različne glasbene svetove. Skupni imenovalec vseh skladb je še vedno tako imenovani dirty blues, ki se ga kljub mainstreamovski maniri glasbenik ni znebil, in za to smo mu več kot hvaležni. 

Izbira naslova plošče Black Bayou nakazuje oblike, ki so že slišane in preverjene ter nekako ustvarjene za zadovoljevanje (širše) publike, koliko osebnega pri tem od izvajalca še ostane, pa je odvisno od posameznega poslušalca in poslušalke. Kljub temu je nova plošča Roberta Finleyja lahko dober uvod v spoznavanje s tovrstnimi godbami zaradi palete stilov, ki jih pred nami razgrne, s tem pa vsekakor predstavlja tudi nepogrešljivi delček rock'n'roll zemljevida letošnjega leta.