ROBERT PIOTROWICZ: WHEN SNAKEBOY IS DYING

Musica Genera, 2013

Prav lepo pozdravljeni v današnji Tolpi Bumov, kjer poslušamo čisto svežo izdajo „When Snakeboy Is Dying“ poljskega elektrofonika Roberta Piotrowicza. Izšla je pri njegovi lastni založbi Musica Genera in nam prinaša do sedaj manj znani odtenek njegovega zvočnega raziskovanja. Piotrowicza poznamo predvsem po izjemno močni, reflektirani in poglobljeni generativni dronersko-noiserski izraznosti, kot jo je dokumentiral na referenčni plošči „Lasting Clinamen“ iz leta 2008. Že dolga leta je v takih situacijah njegov glavni instrument analogni modularni sintetizator, s katerim ustvarja skrajno intenzivne, detajlirane, kompleksne in glasne gmote zvoka, ki jih je potrebno izkusiti predvsem v živo, na čim močnejšem ozvočenju. No, na plošči „When Snakeboy Is Dying“ je modularni sintetizator le eden izmed instrumentov, ki se mu pridružujejo še klavir, vibrafon, kitara in računalnik. Dogajanje je premeščeno v tišje, komorne in vsaj na videz bolj razpršene vode. Vendar jo z ostalim Piotrowiczevim opusom druži izrazita spektralna senzibilnost, ki je ključen aspekt njegovega zvočnega pristopa. 

Plošča „When Snakeboy Is Dying“ ima svojo zasnovo v prav posebnem projektu, h kateremu je bil Piotrowicz povabljen leta 2009. Šlo je za t.i. avdio knjigo, ki jo je izdal Poljski Inštitut v Romuniji in ki je vsebovala branje romunskih prevodov poljskega pesnika Zbigniewa Herberta. Njegov najbolj znan cikel o liku, ki se imenuje gospod Cogito, torej „Pan Cogito“, je Piotrowicz podložil s pridušeno, brbotajočo godbo komornega značaja. Glasbo je zaznamovala ohlapna feldmanovska atonalnost, ki pa je zaradi podtalne tapiserije analognih dromljanj vzdrževala tudi konstantno valujočo napetost in splošno ozračje čudenja in skrivnostnosti – povsem v skladu z razglabljanji gospoda Cogita. Z materialom in pristopom tega projekta si je Piotrowicz hitro zaželel nadaljevati. Nekaj časa je bil v igri tudi projekt, povezan s teksti Emila Ciorana, a bojda ni doživel končne realizacije. 

Kakorkoli že, iz tistega materiala nam sedaj Piotrowicz ponuja samostojen in primerno predrugačen albumski kos. Vinilna izdaja s petimi skladbami že od prvega trenutka daje vedeti, da gre za gradivo, ki je nastajalo vzporedno z realizacijo plošče „Pan Cogito“. Sam začetek uvodne skladbe „The Boy And Animal Mass“ pa je najti celo v nespremenjeni obliki na obeh ploščah. A tisto, kar je bilo takrat v ozadju, je tokrat v ospredju. Piotrowicz operira z nekaj ohlapnimi motivi, ki se lahko kažejo kot specifični tonski intervali, gradacije gostote ali pa prijemi editiranja, zloma signalov. Vse to pa v službi generiranja pridušene, na makro ravni poenotene zvočne tapiserije, ki pa ob le malo bližjemu prisluhu razkrije izrazito notranjo nestabilnost ter konstantno prekladanje napetosti.

Skrajna pozornost na podrobnosti, natančno sestavljanje - dodajanje ali odvzemanje - najmanjših šumov in mikrotonalnih odklonov rezultira v pokrajini, bogati z notranjim spektralnim dogajanjem. Osnovne gradnike lahko najdemo v dopolnjevanju punktualnih odzvenov brenkanja, ubiranja in udarjanja, za katere  skrbijo kitara, vibrafon in klavir ter konstantnih tonov analognega sintetizatorja. V to pa se umeščajo občasna vznikanja belega šuma in glitchersko pokljanje. Piotrowicz pa skromno dozira tudi zanj značilne naključne generativne vzorce modularnih sintetizatorjev, kjer imamo občutek, da se ob trku več procesov dogaja nekaj, kar je le delno pod nadzorom. 

Vsekakor pa je vseskozi močno čutiti kompozicijsko intenco, ki je  pri Piotrowiczevih solističnih delih sicer običajna, a je tokrat zaradi bolj dostopnega zvočnega nabora morda potencialno bolj intelegibilna. Spektralna sofisticiranost dogajanja nakazuje njegovo zanimanje za skladatelje, kot so Horatiu Radulescu in Iancu Dumitrescu. Drugače pa je kljub pogosto generativni naravnanosti njegove glasbe moč zaslutiti tudi zasledovanje neke narativnosti. Ta seveda ni banalna in nikoli ne povozi golega zvočno-čutnega vtisa, a je vanjo kljub temu vpisana in na poslušalca preži z vseh koncev. Spremembe vrednosti parametrov niso zgolj strukturna evolucija ukvarjanja z grobim zvočnim materialom, temveč puščajo za seboj tudi slutnjo neke urgence in ekspresivne napetosti. T.i. zunanji sloj, torej vizualna oprema in predvsem naslovi skladb albuma „When Snakeboy Is Dying“, pa prav tako sugerirajo nekakšno dramo. Interakcijo različnih intenzitet in gostot – telesne mase dečka in kače; neizogibni ugriz in smrt; pretakanje titanske moči in animalizma; ter končno preobrazbo - zadnjo skladbo z naslovom „Snakeboy Maximus“. Tovrstni „odsotni libreto“ pa zaradi samega izvora takšnega Piotrowiczevega ustvarjanja v literarnih predlogah ter hkratne nezainteresiranosti za konvencionalno glasbeno povednost deluje močneje kot kakršnakoli z zgodbo obremenjena „programska glasba“.