Roc Marciano & The Alchemist: Elephant Man's Bones
ALC/Marci Enterprises, 2022
Mastodona hiphoperskega podzemlja – mojster ceremonije Roc Marciano alias Marci in producent The Alchemist – sta posnela svoj prvi skupni album, ki je v hiphoperskem podtalju nemudoma vzbudil ogromno pompa. Album The Elephant Man's Bones sicer po naslovu obdeluje zgodbo Elephant Mana, pripoved iz devetnajstega stoletja, ki jo je na filmsko platno prenesel David Lynch, a vsebina albuma razen istoimenskega komada z zgodbo Slonjega moža nima ravno veliko skupnega.
Študiozni rimar Roc Marciano je od izida prelomne klasike Marcberg, o kateri v raperskih krogih že leta tečejo silne analize in razprave, tokrat izstopil iz svoje tipične oblike. Večino stvari in albumov si je Marci doslej sproduciral sam, produkcijsko podobo kompletnega albuma pa je doslej prepustil zgolj DJ Muggsu na albumu Kaos, ki je eden najslabših v njegovi sicer neverjetni solistični karieri. Marci je raper stare šole. Publika razvajenih predmestnih pamžev in ljudi, ki jim hiphop pomeni le premikanje vratnih vretenc na razkošne trapovske podlage, je od njega povsem oddaljena. Kariero je tako zgradil na publiki tako imenovanih raperskih piflarjev in pravovercev, ki iščejo vrhunske izjave, svojstvene stile in strukture ter lirikalni perfekcionizem. Marciano je lastnoročno povil vokalni lo-fi hiphop žanr in ga izpilil do potankosti. Njegovih sledilcev je v zadnjih letih nešteto, večina njih pa se lahko za vzpon svoje kariere zahvali prav Marcianovi karieri. Podžanr uličnega lo-fi mafioso rapa je z leti postal najpomembnejša veja podtalnega hiphopa, Marcijev vpliv nanj pa neizmerljiv.
Pomembnost in vplivnost Marciana za lirikalni rap nekako sovpadata s pomembnostjo producenta The Alchemista pri klepanju podlag. Oba sta bila ena prvih, ki sta hiphop osvobodila najbolj klasičnega inštrumenta hiphop inštrumentarija, in sicer bobna. To, kar je Marciano počel v svoji cinematični zvočni podobi, je na nek svoj, bolj beatokopaški način v svetu producentov nadgradil prav The Alchemist, ki je poleg gostujočih produkcij na skoraj vseh vplivnejših rap albumih zadnjega desetletja, najsi bodo to albumi Kendricka Lamarja, Dannyja Browna, Schoolboya Q-ja, Earla Sweatshirta ali podtalnih raperjev, pomagal skuhati komajda števno število najzanimivejših raperskih albumov, ustvarjenih v maniri MC/producent s podzemnimi eminencami. Tako je, spajdašen z velikani rimoklepaštva, posnel albume s Freddiejem Gibbsom, Boldyjem Jamesom, Actionom Bronsonom, Curren$yjem in celo z dvojcem Armand Hammer. Prav vsi so bili deležni salv poslušalskega in kritiškega odobravanja in so se ob koncu let prebili na vrhove najboljših raperskih izidov leta.
No, Alchemist, verjetno najboljši raperski producent zadnje desetletke, pa na sceno ni vstopil šele sedaj. Že v prejšnjem stoletju je ustvarjal vrhunske produkcije za raperske velikane, kot so bili Cypress Hill, Mobb Deep in pokojni Prodigy, Dilated Peoples in mnogi drugi, le stilsko se je v svojem diggerskem minimalizmu povsem definiral šele v zadnjem desetletju. Pričakovanje ob najavi skupnega albuma je tako razveselilo velik del underground rap publike kot tudi raperjev in producentov samih.
In kaj smo dobili? Še eno ambiciozno lirikalno ekspertizo, izlito v ekstatične lo-fi beate, pri čemer pa so, zanimivo, najbolj izstopajoče kompozicije tiste, ki vsebujejo tudi klasične bobnarske vložke. Marciano je še enkrat več dokazal, da v zadnjem desetletju in pol sodi v sam vrh raperskega stihoklepaštva, če ne že kar na prvo mesto. Svoj gost besediščni stil, začinjen z zvodniško estetiko in slikovitimi detajlnimi besednimi bravurami, še vedno nadgrajuje z neverjetno količino referenc, zanimivih besednih iger in z dobršno mero humorja. Unikatne in stilsko dovršene enovrstičnice tako glorificirajo razkošno gangstersko življenje, prežeto z estetiko mafijskih filmskih klasik in uličnega znanja. Precizni, hladni in brezsrčni besedilni rafali, povezani v odlično naracijo, tako ambiciozno slavijo glamurozne blagovne znamke, nasilje, kokain – s svojo nonšalanco in aroganco na eni strani ter črnohumornimi in tokrat prvič na momente tudi malce bolj ranljivimi prvoosebnimi ošvrki na drugi strani.
Marcianovo rapanje je tudi tokrat postavljeno v osredje zvočne podobe, kjer The Alchemist pušča dovolj svobode in prostora besedi, ki tako prevzema poglavitno vlogo na albumu. Pionirja brezbobnarske estetike in začetnika tako imenovane »ulične renesanse podtalja«, botra lo-fi-ja, seveda zmagovitih formul enega in drugega nista kaj prida menjala. Roc Marciano se je precej dobro znašel na malce drugačnem in atmosfersko na momente precej svetlem, povečini pa zelo temačnem produkcijskem delu The Alchemista. Ta je svoje zanimive zaprašene loope zapakiral v zelo kohezivno, enotno megleno ozračje, v katerem do izraza prideta njegovo vrhunsko vzorčenje in eleganca. Prehodi so brezhibni, podlage razločne, temeljijo pa na vzorčenju glasbil s tipkami, ki postavljajo mračno psihedelično podobo, obdano z vokalnimi zankami, skozi katero svoje introspektivne zgodbe podaja Marci. V umirjeno atmosfero se lepo izlivajo vokali, ki dodajajo hipnotično, nostalgično in melanholično noto kompletnemu albumu.
Odmik od tradicionalističnega boom bap hiphop miljeja zanju ni nič novega. Prav pomanjkanje novitet in do sedaj njegov najbolj površno spisan besedilni del predstavljata praktično edini pomislek ob tej sicer odlični plošči. Tako Alchemist kot Marciano sta namreč utrdila že dolgo znano dejstvo o izjemnosti njunega dela, a ga, tako eden kot drugi, v skupnem projektu nista uspela ustrezno nadgraditi. Marciano ostaja zvest umazanemu gangstersko-mafijskemu rapu z izjemno dodelanim stilom, Alchemist pa svojemu atmosferskemu hiphop minimalizmu. Seveda pa sta fanta albumu dodala tudi plejado zanimivih gostov, v prvi vrsti gre omeniti precej dobri gostovanji Actiona Bronsona ter konsistentnega Boldyja Jamesa, a vrhunec gostovanj predstavlja spoken word naracija staroste Ice-T-ja, ki s svojim unikatnim in markantnim »policijskim« vokalom doda močno noto eni najboljših skladb na albumu. Še največji odmik od siceršnjih del bi lahko našli v nekaj zelo klasičnih soul momentih, ki jih doslej nismo bili vajeni pri delu Marciana in celo njegovem petju.
Umirjeno, neenergično, odtujeno rapanje je tako prežeto z odlično shemo rim, stilistično izpiljeno do potankosti in predstavlja dobro osmišljene kriminalne zgodbe, sloneče na drogah, orožju, surovosti, zvodništvu, iskanju uspeha v dobrih avtomobilih in najdražjih blagovnih znamkah, ki seveda sledijo bahaškim kriminalnim zgodbam. Z nenehnimi referencami, komičnimi vložki, besednimi igrami, zapomnljivimi enovrstičnicami, omembami nostalgičnih sitcom serij, intimo, zlomljivostjo, zmagami in porazi se še enkrat več znajdemo v rimarskem svetu Roca Marciana, ki je verbalno zaplodil svoj najboljši album po plošči Behold of a Dark Horse iz leta 2018. V kombinaciji z Alchemistom pa je le še bolj monetiziral svoj stil, potrdil, da ostaja eden najljubših raperjev naših najljubših raperjev in boter lo-fi-ja. Kljub trenutkom zlomljivosti namreč njegova introspekcija še naprej ostaja razkošna in samosvoja.
Marci se je odlično znašel tudi v bolj dramatičnem lounge jazzovskem čarobnem vzdušju, ki ga je pričaral Alchemist s svojo dokaj umirjeno atmosfero in dodajanjem malce daljših govorov temu zloveščemu albumu. Naveza besedil otroka Long Islanda in produkcij otroka Beverly Hillsa je trčila v avtentičnost umazanega, brezkompromisnega in občasno ostudnega rapa in je tako nadgradila njuna sporadična sodelovanja zadnjih let. Nostalgičnost in spokornost celovečerca ponujata večkratno glodanje povedanega, osnovanega na duhovitih vzorcih in čudoviti klavirski ritmiki, ki ji svoje domislice dodaja klepetač, ki je ob nenehnem omenjanju blagovnih znamk kar sam postal ravno to – in to iz albuma v album tudi dokazuje. Še en odličen projekt tako The Alchemista kot Roca Marciana, med katerima se čuti kemija, pri čemer monotonost vokala Marciana dobiva svojo udarno moč, čeravno je očitno Marciano že malce ven iz tako imenovanega primea in postaja pri pisanju malce len.
V omenjene besede se lahko prepričate v komadih Rubber Hand Grip, Daddy Ken z Actionom Bronsonom, Deja Vu, vrhuncem albuma Quantum Leap, The Elephant Man's Bones, Bubble Bath, Liquid Coke, Trillion Cut z Boldyjem Jamesom, The Horns of Abraxas z Ice-T-jem, JJ Flash, Zig Zag Zig, Stigmata, Zip Guns s stalnim sodelavcem Knowledgom the Piratom, Think Big ter dodatkoma z deluxe verzije, Macaroni in Momma Love.
Prikaži Komentarje
Komentiraj