Rocketnumbernine: Meyouweyou

Smalltown Supersound, 2013

Kieran Hebden je velik fen Sun Raja. To je najbrž eno bolj zlajnanih dejstev, ki se sučejo okoli njega, poleg tega, da je brez dvoma ena bolj prepoznavnih stalnic sodobne elektronske glasbe. Toda kaj imata Kieran Hebden aka Four Tet in Sun Ra opraviti z dvojcem Rocketnumbernine? Veliko. Četudi sta raketniška brata Tom in Ben Page že prej izdala manjšo ploščo z naslovom You Reflect Me, je bil prav Kieran Hebden tisti, ki ju je leta 2010 z obrobja, z objavo izvrstne variacije Matthew and Toby, postavil na zemljevid aktualne elektronske glasbe. Da se imenujeta po skladbi s Sun Rajeve plošče Space Is The Place, napravi zgodbo še toliko bolj naravno.

Ob izdaji singlice Mathew and Toby na Four Tetovi založbi Text je bilo možno dobiti tudi vinilno različico, katere B stran je krasil Kieranov remiks naslovne skladbe. Kieran je ob izdaji zapisal, da gre za v celoti analogno ustvarjen izdelek, saj brata bobnata in vijačita z analogno opremo, produkcija pa se je dogajala v studiu z izključno analognimi aparati. Fonogram je torej zaokrožil celoto in proti koncu leta je bilo potrebnega kar nekaj truda za nakup skoraj povsod razprodane dvanajstke. Kasneje je sledil še EP Lone Raver, ki je izšel v letu 2011 pri Soul Jazz, letos pa je poleg danes obravnavanega dolgometražnega prvenca moč slišati še sveže sodelovanje s Four Tetom, obeleženo z dvema skladbama pod izdajo 'Roseland'.

Ob prvem pogledu na seznam skladb albuma Meyouweyou se zdi, da gre za na kup vržene EP-je dvojca, zapakirane v album. Zasnovno gledano daleč od resnice to sicer res ni, a tu manjka glavni poudarek narave ustvarjanja Rocketnumbernine. Snemata namreč v živo, kar torej pomeni, da so se starejše kompozicije nadalje izrisovale skupaj s frekventnim koncertiranjem. Rezultat so za odtenek bolj k plesišču orientirane skladbe, še vedno sicer pretežno zasanjane, a z več dinamike in udarca. Izstopajo nezgrešljive sintesajzerske reference na plesne muzike devetdesetih, v sodobnost pa ju ponesejo med drugim tudi nekatere, s psihadelijo zasičene jukeovske pasaže.

Osrednjo protezo ustvarjanja Rocketnumbernine gre vseeno iskati na presečišču med jazzovskim pulzom, progresivnimi rockovskimi riffi in analogno elektroniko, kar se na papirju ne sliši dosti daleč od Sun Raja. A v povsem drugem obdobju s predrugačenimi pomeni. Težko bi namreč rekli, da Rocketnumbernine v čemurkoli orata ledino, prav tako se zdi, da sta precej blizu izčrpanju svojega kreativnega okvira, kar se zlahka zgodi ob pretiranem opiranju na preteklost. Morda je bil ravno zato že skrajni čas, da izdata dolgometražec in se odpravita naprej. Navkljub očitni evoluciji v muziciranju dvojca žal Meyouweyou ni tako intriganten LP kot se je to nakazovalo leta 2010. Zopet z eno ne nepomembno notico: bende, ki snemajo v živo, je dejansko potrebno tudi videti in slišati v živo.