ROLL THE DICE: BORN TO RUIN

The New Black, 2017

Sodelovanje dua Roll the Dice, Pedra Mannerfelta in Malcolma Pardona iz Stockholma, je ponovno obrodilo zvočne sadove z že četrtim albumom. Plošča Born to Ruin zvočno in besedno ne varčuje z udarnostjo, je kratek, zaokrožen in hiter šus v glavo, ki je vzdržljiv ravno zaradi umestitve skladb in vmesnih umirjanj. Razdiralni akt, ki je osrednji koncept albuma, je tu predstavljen na zelo konstruktiven način. Zajema iz poslušljivosti in melodike, ki sta ju lepo razvila s predhodnim albumom Until Silence, in iz ambientalne mehkobe, ki v bolj umirjenih delih razširi zvok po prostoru. Vendar pa pravega momenta umirjenosti na tem albumu ni. Navsezadnje se duo tu le ukvarja z rušilnostjo in iztirjanjem, a tega ne počneta skozi freejazzovske forme, v maniri osvoji vse forme in jih razdri do temeljev, kar je seveda lahko zelo konstruktivno, a pogosto le za ozek krog poslušalcev. Duo v aktualnejši žanrski smeri rušilnost uvede na zelo subtilen način. Najprej jezno sesuje en del, nato z naslednjo skladbo postopoma pripravi teren za naslednji val in tako znova in znova. Tako na primer napete dinamike skladbe Inward Spiral uvede že v Cannonballu z mastnim basovskim riffom, ki razbremeni napetost in ustvari prostor za stopnjevanje.

Until Silence je bila dovršena z godalnimi aranžmaji, nad katerimi sta v večini vršila melodično melanholijo klavirja in pod katerimi je brnelo od ritmike, ki nikoli ni zares izplavala na površje oziroma ni povozila melodike. Fokus je zdaj z Born to Ruin prestavljen drugam. Več je dela z basiranimi kick beati, pozornost pa pritegne tudi postavitev surovega saksofona. Veliko bolj je nova plošča neposredna v smislu basovskih linij ter v aranžmajih elektronskih bobnov, ki so velikokrat iz dinamike filmske glasbe zapeljani v konkretno surovost. V konkretne riffe. V konkretne beate. Na albumu je kar nekaj skladb, ki ne stojijo tudi same zase, izven konteksta celote plošče, temveč je njihova vloga v vztrajnosti gibanja plošče kot celote. Born to Ruin je torej zanimiva kombinacija že predhodno razvite estetike počasnega razvoja, neobremenjenega z dolžino skladb, ter kratkotrajnih izbruhov gneva, osvetljenih z svetlobo reflektorjev.

Že omenjena posebnost, ki torej na plošči zbode v ušesih, je seveda zvok saksofona. Je temačen in prediren, prav tak, kot denimo naslovi skladb. Tako predstavlja zelo dobro inkorporirano posebnost, saj ga duo po eni strani vpeljuje na način, ko z njim nadomešča bodeče klavirske loope, hkrati pa sama specifika zvoka inštrumenta in njemu podtaknjenih fraz plošči zagotovi že na prvi posluh drugačen karakter. Na drugi posluh pa je zanimivo tudi vključevanje saksofona v kontekstu tu specifičnih glasbenih struktur, spet tretjič pa sta z njim močno poudarjeni konkretnost in ostrina plošče. No, in če smo že omenili jazz ter saksofon, glasbenika navajata tudi, da sta se ob predhodnih ploščah namerno izogibala zvoku saksofona ravno iz razloga, da jima ta skozi intuitivni jazzovski stereotip ne bi podrl konkretnih zvočnih konceptov. Ob koncu in na srečo je z novo ploščo vendarle obveljalo Pedrovo vztrajanje.

Vrh albuma je za tukajšnjo recenzentko zagotovo skladba Bright Light, Dark Heart, ker ta ponazarja ravno to novo dinamiko dua, ki se tu kaže v konkretnem riffu, sprva klavirskem, ki ga nato sesuva riff saksofona, vzporedno pa z isto močjo in v isti liniji nastopa tudi ostro pulzirajoče stopnjevanje.

Ob predhodnih ploščah se je duo ponašal s precej daljšimi skladbami, ki so se kot take ujemale z njuno upočasnjeno dinamiko, ko se je loop nadgrajeval z drugim, z uvodom in izhodom, ki sta že takoj predstavila kar cel komad … Tukaj so skladbe, kot že rečeno, veliko krajše, zgoščene, na trenutke se zdi, kot da se niso imele časa razviti, kot da so stisnjene v neko vnaprej določeno časovno strukturo ali pa kot da so le premor, oddih, vdih pred naslednjim izbruhom. Dinamika na novi plošči je bolj neposredna in ne temlji toliko na nemoči in subtilnosti. Ti se tokrat kažeta le kot izdih, kot na primer ob prehodu med že omenjenima Bright Light, Dark Heart in Locked Hands, ko je med dve najbolj brutalni skladbi z albuma vstavljena subtilna Coffin & Nails.

Kot da bi od ene do druge skladbe avtorja prehajala med različnimi sferami utesnjenosti, od svetlobnih estetik, ki nekako več niso povezane z občutji, do zaklenjenih rok, ki nas spremljajo ob delu, ustvarjanju, življenju. In celosten zvok plošče Born to Ruin upodablja vse to. Upodablja zlom v času, kakor se plošča tudi zaključi - na povsem logičen način, tako v glasbenem kot vsebinskem smislu. Je zaključek, ki lahko zaključi, ali zaključek, ki vodi v nov začetek. Je spirala, v kateri se lahko vrtiš v neskončnost ali jo prekineš. Dinamika plošče poslušalcu sicer zelo dobro narekuje začetek in konec, vendar plošča se mimogrede odvije tudi nekajkrat zaporedema.