ROLL THE DICE: Until Silence

The Leaf Label, 2014

Roll The Dice, švedski elektronski duo, ki ga tvorita Peder Mannerfelt, ta je poznan tudi pod imenom Subliminal Kid, ter Malcolm Pardon, se vračata z novo, tretjo studijsko ploščo z naslovom Until Silence. Z albumom nadaljujeta pot, ki sta jo v letu 2010 začela z debitantsko ploščo Roll The Dice in leto kasneje utrdila z albumom In Dust. Pri njima gre za elektronsko glasbo, ki je analogna in organska, brez računalnikov, ritem mašin in digitalnega procesiranja. Če je na prvem albumu bilo slišati predvsem elektronsko zvočnost, pa je njegov naslednik prinesel zvok klavirja, ki temačnim elektronskim zvokom prinaša kontrastno sliko. A z albumom Until Silence se duo še globlje pogreza v temne zvočne odmeve, ki rišejo srh vzbujajoče slike. 

Album je namreč idejno zasnovan skozi okolje vojne, opisuje post apokaliptično opustošenje, ki ga prinaša, kar je slišati skozi temačni ambiental in drown. A če album Until Silence prinaša občutke strahu, osamljenosti, opustošenja in bolečine, obenem prinaša tudi lepoto in upanje. To lahko slišimo že v uvodni pesmi Blood In Blood Out, ki orisuje karakter albuma skozi dolge in minimalistične repeticije, skozi katere se počasi nalagajo nove zvočne plasti, medtem ko v drobovju pesmi utripa basovska elektronika. Za njo je zadolžen Peder Mannerfelt, ki kot producent sodeluje s Fever Ray in je kot Subliminal Kid vešč techno produciranja, medtem pa Malcolm Pardon v glasbo prinaša zvočne krajine, ki se v poslušalčevi glavi transformirajo v slikovne podobe. Ob tem se kaže njegovo sodelovanje s filmsko industrijo, glasba na Until Silence pa na trenutke zadiši po soundtracku. Če uvodni komad prinaša mirnost, pa je že naslednja pesem Assembly slišati kot bojni klic, kjer se pesem počasi zlaga in dograjuje in vedno bližje koraka proti nam.

Roll The Dice sta na albumu Until Silence uvedla še eno novost, to je šestindvajsetčlanski orkester, ki še dodatno ojača filmske vložke in nasploh glasbi dodaja raznovrstne občutke. Ob tem so zvoki strun, ki se nahajajo na visokem koncu zvočne palete, pravo nasprotje gomazeči in zamolklo utripajoči elektroniki. A orkester, ki ga aranžira Erik Arvinder, ne ponuja zgolj sublimne podlage, ki bi dopolnjevala ambientalnost glasbe, v Coup de Grace namreč nosi vidno vlogo nosilca pesmi v vsej svoji drznosti in je polna sunkovitih preobratov. Spet drugje, kot na primer pri pesmi Wherever I Go, Darkness Follows pa orkester orisuje opustošenje zapuščenih vojnih polj. Čeprav se album Until Silence na prvi pogled zdi predvidljiv, predvsem zaradi počasi grajene atmosfere, pa se kot poslušalci slej kot prej zavemo, da se vseskozi poigrava z našimi čustvi. Že v naslednji pesmi Perpetual Motion nas najprej prebudijo zavijajoče sirene, nato pa se znajdemo v jurišu sredi nove bitke. A ti prehodi med pesmimi so smiselno dorečeni, tako da se zdi, kot da se med seboj povezujejo in tvorijo eno dolgo zgodbo, ki jo pripovedujejo skozi celoten album.

Until Silence je album, ki je večplasten. Slišimo ga lahko kot zvočno podlago filmu. Je album, ki je slišati minimalistično, kljub ogromnemu orkestru, ki sodeluje na njem. Pesmi tvorijo ponavljajoči vzorci, a nas kljub temu popeljejo skozi raznolika čustvena stanja, od groze do lepote, ob tem pa je vseskozi zavit v tone temnih barv, kjer sem ter tja zasveti luč upanja.