ROT TV: Tales Of Torment

Heavy Machinery Records in Tee Pee Records, 2022

Odpravljamo se daleč stran, natančneje v Avstralijo, kjer se bo časovna kapsula zavrtela približno 40 let nazaj. Zasedba ROT TV je sicer po letu nastanka zelo mlada, saj so svoja prva dela izdali leta 2019. Pred tem je bil projekt v povojih še cover band znamenitih Blue Oyster Cult, ko pa je bil vokal pevke, Harriet Hudson-Clise že ožigosan za zmešano verzijo klasičnega rock’n’rolla.

Prvenec Tales Of Torment z uvodno pesmijo Ready To Die obeta pravo poslastico zaradi energije, ki je v današnjih časih primanjkuje. Zasedba sprva spomni na MC5 ali na njihove znane sonarodnjake Radio Birdman. Na začetku se zdijo kitare na pravem mestu, vokal res obeta zmešano verzijo rock’n’rolla, potem pa se proti sredini albuma to razblini. Iz obetavnih novodobnih MC5 se ritmi prelevijo v preveč poznane, preverjene kitarske rife, za katere ne bi mogli reči niti, da so zares spevni. Vse preveč je tudi kitarskih solov, ki nimajo dodane vrednosti za ploščo, temveč jo glasbeno nakičijo in prinesejo predvidljivo nadaljevanje, ki zelo hitro postane dolgočasno.

Kljub dolgočasni zgodbi in preverjenemu materialu nas na albumu poleg komada Ready To Die prijetno presenetita tudi Mothers Chain in Feeling Dead Alive, ki nista le preverjena kopija že znanih pesmi in glasbenikov ter pokažeta celo nekaj pristne jeze in agresije, ki jima lahko verjamemo. Debi je namreč tudi tekstovno preverjena varianta že preigranih in neštetokrat slišanih besedil, ki nas ne prepričajo več zares. Je legitimno prevpraševati zmožnost ljudi pri produciranju nove lirike v uveljavljenem žanru? Recenzentka bi na to dilemo odgovorila pritrdilno, saj je čustvovanj toliko, kot je ljudi. Težava se pojavi, če poslušalci tekstom ne verjamemo, in sama vokalistka Harriet je omenila, da podaja izmišljene zgodbe, kar se tudi sliši.

V inštrumentalnem smislu je nabor glasbenikov sicer dober. Graham Clise na kitari, Robert Mulnos na drugi kitari, Zac Holly na basu in sintih ter Lee Parker na bobnih. Kvaliteta ustvarjalcev se presenetljivo najbolje kaže na priredbi, I’m Not Like Everybody Else, ki jo originalno izvaja zasedba The Kinks. Skladba najbolje zazveni tudi zato, ker se inštrumenti in melodije lepo poslušajo in si sledijo. Mestoma se zlasti pri že omenjenih pretiranih solažah zdi, da gre za merjenje lastnih sposobnosti v komadih, kar povzroči slušni kaos.

Včasih, a vedno pogosteje se za novejše rock’n’roll bende zdi, da si preveč prizadevajo za podobnost in posnemanje drugih, premalo pa se ukvarjajo z lastnim, inovativnim izrazom, ki bi segal onkraj ustaljene forme. Kaže, da je trenutno pomembno samo še nažiganje na predistorzirane kitare in bobne, vendar vse omenjeno zagotovo dobro učinkuje na koncertnem prizorišču. ROT TV so bend, ki v klubovskem podzemlju prepriča z divjo energijo, polivanjem piva in vsem ostalim preverjenim rock’n’roll repertoarjem. Tales Of Torment je tako resda klasični rock’n’roll izdelek, a ni nikakršen presežek. Lahko je ogledalo vsem bendom, ki preveč povzemajo svoje idole, in primer, kako se tovrstne glasbe ne ustvarja, saj lahko ta še za zveste poslušalce žanra postane dolgočasna.