Ruïm: Black Royal Spiritism - I​. ​O Sino da Igreja

Recenzija izdelka
27. 6. 2023 - 19.00

Peaceville Records, 2023

 

Na Norveškem rojeni, a danes na Portugalskem živeči glasbeni ustvarjalec Rune Eriksen, ki je v krogih ekstremne glasbe znan tudi kot Blasphemer, je v dobrih tridesetih letih svoj renome utrdil kot gonilna ustvarjalna sila zasedbe Mayhem in trenutno zasedbe Vltimas, seveda pa ga ljudje poznajo tudi kot zgolj kitarista v mnogih bendih, med drugimi tudi v Aura Noir, ki jih bomo letos slišali na festivalu Tolminator v Tolminu. A v vsem tem času se še ni zgodilo, da bi njegova ustvarjalnost tako v procesu nastanka plošče kot v njenem snemanju zajela malodane vse aspekte, torej besedila, inštrumente in glas. To se je spremenilo s prvencem dvojca Ruïm, za katerega se je na sceni hitro uveljavila trditev, da gre za Blasphemerjev debitantski solo album.

A novi album ni le prvenec, pri katerem je Blasphemer z izjemo bobnov odgovoren za 99,9 odstotka vsega, kar slišite, berete in vidite na albumu – je tudi njegov najbolj intimen filozofski izraz, pomeni pa tudi zaključek njegove zgodbe z zasedbo Mayhem. Tu je treba povedati, da je Blasphemer nasledil pokojnega kitarista zasedbe in svojevrstno ikono black metal scene, Euronymousa, nato napisal glasbo za njihove najbolj znane in progresivne plošče, potem pa se je po albumu Ordo Ad Chao predal drugim glasbenim strastem. A ta predah je bil posledica izgorelosti in, kot pravi možakar v mnogih intervjujih, na nek način pravega zaključka te zgodbe ni bilo. Do albuma, ki ga predstavljamo v Tolpi bumov.

Pure Fucking Armageddon
 / 16. 11. 2019

Ta je namreč nastal v času pandemije, ko Blasphemer z Vltimas ni mogel pripravljati nove plošče, torej osebno ustvarjati z ostalimi člani v studiu. Ko je bil omejen na strogo bivanje doma, je na srečo prejel digitalno verzijo neke kasete, ki jo je njegov kolega bog si ga vedi kako našel nekje na Norveškem. Ta kaseta pa je vsebovala do takrat izgubljene posnetke kitarskih rifov, ki jih je Blasphemer pripravil z mislijo na Mayhem, a jih takrat očitno ni uporabil. Na posnetku je bilo navedeno, da so bili rifi posneti v letu 1997 ali 1998, torej v času, ko je Blasphemer vstopil v Mayhem in z njimi posnel danes kultni EP Wolf's Layer Abyss. Ob poslušanju teh rifov je Blasphemer začutil močan ustvarjalni naboj in nastal je album, ki naj bi bil prvi del nastajajoče trilogije, Black Royal Spiritism – I. O Sino da Igreja, kar v približnem prevodu pomeni Črni kraljevski spiritizem – prvi del: Cerkveni zvon.

Dobrih 45 minut dolg blackmetalski prvenec zahteva popolno pozornost poslušalca. Če ob sebi nimate knjižice z besedili ali pa seznama in minutaže trajanja pesmi, boste vseeno hitro zaznali, kako se komadi povezujejo, kako lepo album teče, se nadgrajuje in razgrajuje in da zahteva, da ga užijete v enem kosu brez prekinitev. Glasbeno je, kot rečeno, nekaj, kar bi zlahka sodilo v opus zasedbe Mayhem, ponuja pa predvsem Blasphemerjevo natančno in občasno nečloveško hitro igranje kitare, ki ga odlikujejo res dobri rifi in krepka doza melodičnosti. Klaviatur praktično ni zaznati, tako da vso atmosferiko ustvarjajo plasti kitarskih tonov. Blasphemerjevo igranje je res zanimivo, močni vplivi tako death kot black metala in drugih podžanrov so več kot očitni. Naj vas ne čudi, če vas bo kak del spomnil na Mayhem, nek drugi odsek pa na Deathspell Omega, Aura Noir ali pa celo Morbid Angel.

Blasphemer je torej ustvaril pravzaprav vse – tudi besedila in prvič v svoji zgodovini vokalne linije, ki jih je prav tako prvič v zgodovini odpel sam in jih za vsak primer posnel kar dvakrat. Vokalno album najbolj spominja na Mayhem, a z močnim pridihom Akercocke, Tombs in Enslaved, ob kitari pa je glas podobno odgovoren tudi za zloveščo in temačno atmosfero, ki preveva album od prve do zadnje minute. Le za bobne je na albumu poskrbel, kot pravi Blasphemer, mlad, energičen in lačen bobnar, Francoz César Vesvre, znan pod psevdonimom CSR, čigar bobnanje dobro dopolnjuje vse ostale zvoke na albumu.

Kot rečeno, album dobro teče, vso dinamiko pa izrazi kar takoj na začetku, v desetminutnem otvoritvenem opusu, ki je hkrati najdaljši komad albuma. Dinamiko projekt izrazi tudi z vokali in besedili, ki so večinoma spisana v angleščini in predvsem portugalščini, zato je tudi naslov albuma kombinacija obeh jezikov. Razlog za to je dejstvo, da album razkriva zelo intimno plat Blasphemerja, in sicer njegovo osebno filozofijo oziroma raje verovanje. Besedilno razkriva ali pa vsaj odstira vpogled v svet brazilske črne magije in predvsem tradicije, ki ji pravijo umbanda. Ker gre za nekaj, kar se v besedah razkriva prav v portugalščini, je tudi Blasphemer začutil, da je treba na tak način pristopiti k stvari. Seveda jo je dodatno obogatil z angleščino, ena skladba pa je pripravljena tudi v norveščini. Kot zanimivost omenimo še, da se na albumu nahaja tudi priredba zasedbe Mayhem, skladba Fall of Seraphs, za katero je Blasphemer menil, da res sodi na album, jo je pa odpel prvak mitološkega okultnega metala, torej Proscriptor McGovern, duhovni vodja ameriških black metal legend Absu. S tem je Blasphemer ne samo zaključil zgodbo z Mayhem, in to na zadovoljiv način, temveč je spet pokazal, kako čas res ni relevantna kategorija v njegovem ustvarjanju.

Za konec naj dodamo še, da Blasphemer že pripravlja drugi album zasedbe, zaključek pa naj bi ustvarjalni opus doživel v prihodnosti s tretjo ploščo. V živo naj bi glasbo Ruïm predstavljali zgolj na nekaj izbranih festivalih, saj je Blasphemer že dovolj zaposlen z nastopi zasedb Vltimas, Aura Noir in Earth Electric. Potopite se v svet onkraj. Uživajte!

 

RUÏM - Black Royal Spiritism

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness