Rush to Relax: Rush to Relax

Look Back and Laugh, 2019

Rush to Relax je ime solo projekta Damjana Manevskega, ki je pravkar izdal tudi istoimensko plato, in ta je predmet obravnave tokratne Tolpe bumov. Ko govorimo o solo projektih, si je vselej vredno ogledati osebo za projektom. Damjan Manevski je na glasbeno sceno vstopil kot kitarist surfersko obarvanega inštrumentalnega banda Molokai, ki je deloval med letoma 2011 in 2014, pretežno v domačem kraju Manevskega, v Bitoli na južni meji bivše Jugoslavije v Makedoniji. Pri nas smo sicer Molokai ujeli, ko so nastopili kot predskupina Repetitorjev v manjši dvorani Kina Šiška, na koncertu, ki tudi še danes ostaja v kolektivnem spominu tukajšnje alternativne scene. Dandanes pa Manevski živi in ustvarja v Ljubljani. Skozi leta je bil del raznih projektov, ki pa se iz takšnih ali drugačnih razlogov niso realizirali oziroma - se še niso realizirali. Vendar pa sta se iz teh projektov razvili Damjanova strast in sposobnost za pisanje komadov in besedil, kot veliki zagovornik DIY pristopov pa je svoje solo komade tudi sam posnel in jih v sodelovanju z neodvisno založbo Look Back and Laugh izdal digitalno ter na fizičnem nosilcu v obliki kasete.

DIY je oznaka, ki je najbolj ustrezna za projekt Rush to Relax ter prav tako za umetnika in za sam album. Ne zgolj zaradi načina, na katerega je plošča nastala, temveč tudi zaradi zvočnih karakteristik, ki so nedvomno posledica mindseta, v katerem je Manevski ustvaril in posnel ta svoj material. Izdelek je brezkompromisno oseben in se ponaša s tiste vrste grobimi robovi, ki jih dandanes v svetu pre-perfektne glasbe vsi pogrešamo, izraža punkovski attitude zvestobe samemu sebi v tem, kar zares sam želiš, brez ozira na standarde tega, kaj in kako bi moralo biti ali kako bi se moralo slišati. Damjanovo igranje in petje na plati nista prefinjena, sta surova, izpadeta zelo človeško in kot nekaj, s čimer se zlahka poistovetimo.

Vseh osem komadov povezuje ena stalnica, en aspekt, ki dvigne album na nivo, višji od zgolj še ene bedroom izdaje, namreč Damjanov smisel za melodijo. Od prvega do zadnjega komada slišimo izredno catchy in domiselne linije, ki bi dobro delovale tudi na izdajah velikih imen indie rocka. Uvodni del in hook šestega komada Pak kje begam je denimo točno nekaj, kar bi si zlahka predstavljali na kakšni plošči zasedbe Wilco. Vendar posebnost projekta Rush To Relax ne tiči zgolj v kombinatoriki DIY etosa in hudih kitarskih linij, velik del ideje in izvedbe nove plate je tudi v besedilih, ki jih Damjan zapoje v svoji materni makedonščini, kar zadevo naredi le še bolj osebno. 

Rush To Relax je album, ki bi si ga želel izdati katerikoli bedroom artist. Res je kratek, teče namreč zgolj enaindvajset minut in pol, vendar je od začetka do konca zapolnjen s prvovrstnimi komadi. Izvrstna sta tudi stopnjevanje in razvrstitev komadov, plošča res ima svoj rep in ima svoj nos. Vsebuje pa tudi vse zanimivosti in okraske, ki jih slišimo na daljših albumih, denimo v obliki intro komada Nova vežbalna ali inštrumentalne pasaže Izvesen solo loop, in v tem smislu bi album pravzaprav najlažje opisali kot kondenziran, ne skrajšan. Prav kratko trajanje je plošči celo močno v prid, na ta način izpade preprosto polna catchy in zapomnljivih komadov, celo do mere, ko je težko kateregakoli posebej izpostaviti. Ko se zaključi, bi jo najraje zavrteli še enkrat od začetka, in ker gre za zgolj dvajset minut muzike, smo to tudi storili, večkrat.

Damjanu je uspelo ustvariti debitantski album na zelo visokem nivoju. V primerjavi s številnimi zasedbami, ki s svojimi prvimi izdajami običajno še iščejo svoj zvok in nam ponudijo predvsem mešanice v iskanju tega, se Rush to Relax ponaša s koherentno, distinktivno in izpiljeno podobo, tako v zvočnem kot tudi idejnem smislu. Plošča namreč v nobenem smislu ne deluje kot debitantska ali amaterska, pač pa kot precizen izdelek izkušenega glasbenika, ki ve, kaj dela. Damjan s svojo glasbo res že nekaj časa ni bil aktiven na sceni in ni bil na očeh občinstev, a nedvomno je ves ta čas pridno ustvarjal ter ostril svoj smisel za pisanje in dojemanje glasbe, na koncu pa je domače podpodje obogatil z lastno laično mojstrovino.

Ker gre za solo projekt, je seveda zanimiv tudi potencial živih nastopov. Zanima nas način, na katerega bo solo umetniku uspelo to glasbo izpeljati v živo na odru. Zato se vsi zainteresirani že v četrtek, 12. septembra, odpravite v Mestni muzej Ljubljana, kjer bo Damjan v okviru letošnjega festivala Indigo svojo plato predstavil tudi v živo.