Russell Haswell: Factual

Editions Mego, 2012

Nova Hasswellova izdaja na Editions Mego bi kaj lahko bila lep uvod v avtorjevo delo. Ne le zavoljo zvočne raznolikosti in raznorodnih metod zajemanja zvočnega materiala, ki Hasswellovo glasbeno življenje zajemajo kot celoto, temveč tudi zaradi vnovične in tokrat še bolj vidne – Hasswellove nagnjenosti k faktičnosti iz naslova plošče.

Zanimivo je, kako Hasswell v prezentaciji plošče kot predmeta – izdelka in seveda tudi medmrežne entitete – v tej površinskosti jedrnato zastavi problem glasbenega abstraktnega materiala in pripetega imena. Karkoli že namreč zvočni kos cilja, lahko sam avtor to zajema precej neposredno. Čeprav je zvočni kos docela posreden medij neke ideje, lahko glasbenik v imenu brez večjih težav zajame bistvo svojega dela. Vendar pa ta gesta ni nujno intersubjektivno potentna in kakršenkoli fakt že je tisti, ki ga ime sporoča, bo njegova faktičnost na poti k poslušalcu prestavljena k kombinaciji temeljito drugačnih koordinat. Vendar pa je vprašanje, koliko avtorjevo sporočilo s tem izgubi. V tukajšnjem Hasswellovem primeru morda to sporočilo celo pridobiva. Seveda ne v smislu bogatitve avtorjeve ideje, tako posredovanje je prav verjetno nemogoče. Lahko pa pridobiva intersubjektivna vrednost, ki se ne nazadnje poskuša naslanjati na fakt, na dejstvo, na avtorjevo singularno misel. V primeru plošče Factual pridobiva izbrana metodologija. Metodologija sporočanja fakta.

Ko Hasswell svojemu delu pripne oznako Factual, ki je zavoljo preprostosti tu ne bomo poskušali prevesti, takrat zelo hote preusmeri pozornost k navedenemu spektru misli, kar je ne nazadnje še kako očitno ob prebiranju različnih recenzij pričujoče plošče. Pogosto boste ob zvočnem izročilu, kot je njegovo, lahko opazili naznako abstract noise, za katero se zdi, da poskuša povednost hrupnih zvočnosti potisniti celo dlje od sicer abstraktne pomenljivosti spektra vseh glasb. Kar je seveda popoln nesmisel – bistroumni nesmisel prav tam, kjer je to daleč najbolj nepotrebno, daleč najbolj - celo neželeno.

Hrupna zvočenja namreč najpogosteje prihajajo k nam z zelo zelo konkretnimi sporočili ali vsaj predočenjem neke specifične smiselnosti. Factual je izreden primer tega. Prvi komad – Black Metal Instrumental Intro Demo je točno to. Ne le da je izraz avtorjeve refleksije zgodnje black metal scene v Veliki Britaniji in širše, scene, ki je močno vplivala na mladega Hasswella. Tako je namreč zapisano v PR-tekstu plošče. Tu gre še bolj direktno – za subjektiven statement Intra v album, ki ga v zastavljeni formi brez težav gledamo kot intro raziskujočega black metal albuma - z ogromno izjemo inštrumentacije pač.

Morda še bolj neposredni naslovi so tisti, ki referirajo kraj izvedbe predstavljenega specifičnega zvočenja. Hasswell je namreč znan po izjemni učinkovitosti v izvedbi in veliko njegovega materiala sledi filozofiji enkratnega snemanja brez naknadnih posegov. Ko Hasswell komad imenuje Sheffield, izreče kraj koncerta, ki je zaznamovan s prostorom izvedbe, s publiko in s tem, kaj je to zvočenje v danem večeru tam pomenilo. Kako je bilo poslušano, kako je bilo dojeto in kako je bilo reflektirano. In reflektirano je bilo tudi s sten dvorane, kar slišimo, saj je posnetek zastavljen kot prostorsko zajemanje, ne linija iz mešalne mize.

Hasswell torej tu izreka nekaj osrednjih poant tega, kaj ekstremno elektronsko zvočenje danes predstavlja. V resnici gre za polje, ki reči, povezane z glasbo in glasbo samo, izreka najbolj neposredno.

Factual pa je v vseh svojih odvodih tudi lep indikator sodobnih stanj naprednih muzik zelo različnih premis. Tako je zelo vreden vaše pozornosti.