RUSSIAN CIRCLES: GUIDANCE

Sargent House, 2016

Čikaški trio Russian Circles že od leta 2004 velja za enega pomembnejših predstavnikov žanra, ki mu običajno pravimo post-metal. Nazadnje smo se jim na frekvenci Radia Študent posvečali lansko pomlad, ko so skupaj s Helms Alee razprodali Komuno Kina Šiška. Z najnovejšim albumom Guidance, tudi glasbeno snovjo tokratne Tolpe bumov, pa se bodo pri nas zopet oglasili letos jeseni. 

Russian Circles že od drugega albuma Station sestavljajo Mike Sullivan na kitari, Brian Cook na basu in Dave Turncrantz za bobni. Od nekdaj pikolovski v smislu zvočnih nians se podpisujejo pod šest albumov, ki stojijo vsak zase s svojo raznolikostjo, od bolj ambientalnih, čistejših do trših in mračnejših odtenkov. Letos nam preko cenjene založbe Sargent House predstavljajo album Guidance. Kot vsi prejšnji tudi najnovejši album pokaže zasedbo v novi preobleki. Ob odlični produkciji poslušalcu še enkrat pokažejo, kaj vse lahko privre na dan ob jammanju. Čeprav smo pričakovali svežino in izpopolnjenost v zvoku, so Russian Circles znova presenetili. Kako lahko zgolj trije posamezniki ustvarijo toliko različnih zvenov, nojza, epskih nians in dinamike ter obenem močno stremijo k poustvarjanju zvoka živih nastopov? In kdo drug se skriva za njihovimi posnetki kot mojster Kurt Ballou, ki je z velikim razponom žanrov znotraj katerih lahko dobro operira eden danes najbolj čislanih producentov trših glasb. 

Guidance sestavlja sedem komadov in je prvi album Russian Circles, na katerem ni nobenega gostujočega glasbenika. Ena izmed njihovih posebnosti je prav gotovo natančno nasnemavanje loopov, ki jih tudi na novi plošči zasledimo že takoj v uvodnem komadu Asa. Ob raznih šumenjih, kjer se odmevajoča kitara odbija od druge ubirajoče, se komad zlije v naslednjega z imenom Vorel. Ta se z agresivno bobnarsko ritmiko in brnenjem basovskih frekvenc postopoma spušča v globoko sludgerske vode, kjer jih pričaka v reverb potopljena pizzicato kitara. Sledi tretji od štirih med seboj povezanih komadov - Mota, ki stoji kot eden bolj razgibanih na albumu. Russian Circles se nikoli niso zanašali na pretirana trajanja in repeticijo riffov, temveč so od nekdaj eksperimentirali z razbijanjem klasičnih struktur. Kot iskanje uravnoteženosti znotraj dinamičnih spektrov komadov pa so zavračali produkcijsko kompresijo, ki vse skupaj zbije, vloga posameznega instrumenta pa nenehno sili v ospredje. Idealen primer tega je zaključni komad Lisboa, ki pravo moč pridobi šele ob primerni jakosti ozvočenja.

Russian Circles albumsko narativo gradijo od samega začetka teka plošče. In čeprav album ne velja za konceptualnega, s pronicljivo uporabo zvočnih kontrastov pridobi na dramaturški noti, ki je običajno najbolj šibka stran klasičnih kitarskih instrumentalnih glasb. Ob tako različnih izdajah bi Guidance težko opredelili kot njihov najboljši oziroma najbolj zrel album. Nedvomno pa nas bo z vsakim novim poslušanjem opomnil na njihovo prihajajoče gostovanje novembra v Orto baru.