SAADET TÜRKOZ GIOVANNI MAIER ZLATKO KAUČIČ: ZARJA-TAY

Rudi, 2012

Pozdravljeni v nedeljski Tolpi Bumov. Tokrat poslušamo ploščo „Zarja-Tay“, pod katero so podpisani kazaško-turška vokalistka, živeča v Švici, Saadet Türkoz, italijanski kontrabasist Giovanni Maier ter tolkalec in vsestranski kreativec Zlatko Kaučič. Glasbeniki v zadnjih letih sporadično nastopajo pod imenom Doline Trio, tokrat pa se nam predstavljajo s svežo izdajo, ki sicer vsebuje posnetke iz leta 2009. Slednje je v cerkvi pri Crn Grobu ujel Iztok Zupan.

Vse tri druži domačnost v različnih glasbah, ki se opirajo na improvizirano muziciranje. Njihove specifične nianse pa se ponekod prekrivajo, ponekod pa dopolnjujejo. Kaučiča in Maierja tako druži udejstvovanje tudi v bolj jasno jazzovskih vodah, medtem ko se Türkoz in Kaučič stikata v improviziranemu zvočenju, ki se pogosto želi naslanjati na oblike in zvene specifičnih ljudskih glasb. Pri slednjem prednjači predvsem Türkoz, saj se zdi, da je celotna plošča pravzaprav oblikovana okrog njenih spevov, ki robove „pesemskosti“ pogosto tudi prestopijo, a kljub temu še vedno vztrajajo v nekakšni povednosti. Ravno nekakšna „pesemskost“ je osrednje sidrišče sicer še vedno gibke interakcije med vsemi tremi  glasbeniki, ki svoj osebni estetski karakter očitno najbolje pokažejo ravno v takšnih situacijah. Da je temu tako, nakazuje tudi posvetilo v notranjosti cd-ja, ki slišano označi za „sanjske pesmi“, navdahnjene s strani preminulega brata Saadet Turkoz, Ahmeta Turkoza, borca za človekove pravice v vzhodnem Turkestanu.

Vendar ta zapis morda še več zakriva kot razkriva. Poslušalec se spusti v meandre neujemljive in fascinantne godbe, polne sklicev in odzvenov že slišanih oblik, katerih izvori pa ostajajo kljub vsemu zamazani. V ospredje stopi raziskovanje nekega skupnega lirizma, ki si ga vsaj začasa igranja delijo vsi trije. Le-ta pa se napaja tako v dinamikah ljudskih napevov, ki smo jih lahko denimo slišali na Turkozini plošči „Marmara Sea“, kot tudi v določenih odvodih svobodne improvizacije zadnjih nekaj desetletij.

Kaučič nastopa s svojim prepoznavnim „talnim“ naborom tolkal. Le-ta pa ni v službi nekakšne razkošnosti, temveč omogoča vsakokratno izbiro specifičnega zvena in teksture, s katero se Kaučič suvereno in čuječno vtke v kolektivno igro. Pri tem ohranja intenzivnost in osredotočenost skozi celotno dogajanje. Njegov prispevek je lahko potuhnjen, a je vseskozi močan. Vsekakor pa je v ospredju izhodiščna moč glasu Saadet Türkoz, ki zna izpostaviti tudi presežno in hrupno komponento lastnih ljudskih vokalnih nastavkov.  Vseskozi pa je slišati tudi odločno Maierjevo prisotnost, ki prehaja med konvencionalnim godalnim lirizmom ter osredotočenostjo na daljše in teksturalno zamolkle odzvene svojih fraz.

Trio je v skupni igri najmočnejši takrat, kadar zgrabi določen motiv ter ga skozi kontinuirano igro bodisi hipnotično pelje naprej in razvija ali pa raziskujoče razstavlja njegove zvočne komponente in njihove odtenke. V tem smislu izstopajo skladbe „Snake“, „Ata“, „Apa“ in kratka ter pridušena „Zero“. Manj prepričljiv oz. morda le manj zanimiv pa je v tistih kratkih, bolj igrivih povedno dramatičnih epizodah, ki se spogledujejo tudi z nekakšno gledališko naravnanostjo.

Trio Saadet Turkoz, Zlatka Kaučiča in Giovannija Maierja v najboljših trenutkih izvaja močno, ozemljeno in hkrati neujemljivo godbo, v kateri je zaznati močne sledi njihovih osebnih zgodovin.  Plošča „Zarja-Tay“ kot taka pa stoji na zanimivem razpotju pesemskih oblik in njihovih ekspresivnih načinov ter improvizirane medsebojne odzivnosti.