SACRI CUORI: Delone

Glitterbeat, 2015

Hipotetični lik Delone je moral počakati vsaj kakšno desetletje, da je lahko prestopil mejo med fiktivnim in dejanskim svetom. To je bil njegov končni cilj, medtem ko je bilo samo prečkanje različnih meja ena od njegovih strategij bojevanja s hitrim tokom časa in spoznavanjem samega sebe. Protagonista, ki si ga je še v času študija zamislil Antonio Gramentieri [Antonjo Gramentjeri], lahko razumemo kot njegov alter ego ali pa kot tavajoče bitje, v katerem se je postopoma utelesila italijansko-mestijska glasba, spodobno zapakirana s temperamentom in strastjo. Izkušnje na vijugastih mejnih poteh so prispevale k njegovemu zorenju, dokler se njegova življenjskost dokončno ni udejanjila na istoimenski plošči italijanske zasedbe Sacri Couri. 

Fiktivni osebek je pravzaprav nam lažje predstavljiva antropomorfna podoba, v kateri se združujejo spomini, okusi, nekdanje interakcije in potovalne pripovedi posameznih članov zasedbe. V tem trenutku je posebej aktualna pripoved o njihovem predhodnem koncertiranju v Avstraliji. V Adelaidu je štiričlanska zasedba spoznala avstralsko divo Carlo Lippis, brez katere plošča ne bi zvenela kot mikavno bizaren mozaik.

V enem izmed intervjujev je Gramentieri pojasnil, da je bilo srečanje z Lippis gotovo eno izmed najbolj dobrodošlih naključij. Priznal je, da je zasedba v času svojega udejstvovanja začutila tisti pravi ustvarjalni izziv, ki jih je povsem izrinil iz cone udobja. Omilile so se trdovratne, rutinirane in predvidljive kantrijaške kompozicije, ki so zasedbo opredeljevale na studijskih predhodnicah. Kot tujci v oddaljenem okolju so stopili v stik s talentirano vokalistko, ki je bila pripravljena z njimi skleniti sodelovanje. Medtem ko je zasedba po daljšem koncertiranju in bivanju zunaj Evrope hrepenela po svoji domovini, se je izkazalo, da ima tudi Lippis italijanske korenine, četudi bi lahko njena popolna - z adelajdskim naglasom oplemenitena angleščina - marsikoga pretentala. Tako kot sama plošča Delone se tudi enako imenovani popotnik srečuje z izkazovanjem in iskanjem identitete. Oba iščeta naslado v estetskem prehajanju med različnimi realnostmi. 

Četudi je zasedba morda z novo soustvarjalko začutila določeno mero pritiska, se je to na plošči vse prej kot kako drugače manifestiralo v nekakšnem ekspresivnem spoštovanju. Carla Lippis je njihova muza, kar je mogoče izluščiti tudi iz zastavljenih aranžmajev. V njih je zasedba vokalistki brez pretirane preračunljivosti dopuščala veliko manevrskega prostora, vendar se ji pri tem niso instrumentalno podredili. 

Sacri Cuori so bili že od nekdaj naklonjeni širitvi ustvarjalnega kolektiva. Bolj ali manj stalno bazo - zaradi same geografske bližine - sestavljajo kitarist in idejni vodja Antonio Gramentieri, multiinštrumentalist Francesco Giampaoli in tolkalist Diego Sapignoli. Na dotični plošči, pri kateri je napram njenim predhodnicam sodelovalo največ glasbenih ustvarjalcev, zasledimo ameriškega kitarista Marca Ribota. Ta je z njimi sodeloval že na prvi in drugi studijski plošči. Z intrigantnimi električnimi solažami je na plošči Delone, denimo v skladbi Bendigo, ojačal skromne akustične linije in jim vlil temperament, ki pretresa žile še dolgo po tem, ko se posamična skladba zaključi. 

Minimalen delež je k plošči prispeval tudi Steve Shelley, ki ga sicer poznamo kot bobnarja v Sonic Youth. Razmeroma hitro je mogoče ugotoviti, da se slednji pojavi v skladbi Serge. Pa ne le po prepoznavnem drsenju po snaru, temveč tudi po tem, ker skladba predstavlja zvočni padec v melanholično brezno. Skladba bi lahko bila celovit zaključek predhodno instrumentalno izjemno dinamične, folkovsko in vesternovsko zasnovane plošče - spomnimo se istoimenske skladbe ali skladbe »La Marabina«. Toda zasedba se je odločila za ponovno vzpostavitev zafrkantnosti in evforije, zaradi česar nam je postregla še s prismojenim, pihalno in trobentaško zastavljenim komadom »El Comisario« in se šele nato poslovila s sanjavo-tropsko-osvežujočim »Dirsi Addio a Roma«.

Ob stiku igle s ploščo lahko vsak poslušalec z nekaj domišljije tudi sam postane Delone. Torej popotnik, ki prečka imaginarne meje med vročo puščavo, obdarjeno z razkošnimi kaktusi, in italijansko deželo Emilija – Romanja, kjer lahko uživa v eni izmed kavarn na nekem arhitekturno prenasičenem mestnem trgu, ki ga v vseh možnih kotičkih barva sredozemsko rastje. Vedno znova in tudi skozi skladbe je zasedba med pisanjem aranžmajev ugotavljala, da si omenjena svetova vendarle nista tako različna. In tudi če sta morda si, so to poskušali omiliti z igrivo združitvijo tradicionalnih melodij, ki so prepoznavne v tem ali onem svetu. Veselost, dobrosrčnost, čutnost in gostoljubnost so vrline, ki so v njihovih očeh prisotne v obeh svetovih. Delone navsezadnje ni le osebek, temveč tudi mentalna združitev obeh svetov. Gre za uglasbeni ideal, ki neustavljivo raziskuje svojo zvočno identiteto. Z bero dolgoletnih izkušenj in injekcijo instrumentalnih epizod več kot tridesetih sodelujočih glasbenikov nas plošček ponese preko severne Italije na Divji zahod.