Šajzerbiterlemon: Na duga​č​kim poljima

Geenger Records/Pop Depresija, 2022

Za ustvarjanje so potrebni premišljeno zlaganje idej in misli, njih obdelava, preiskava in prevpraševanje, končni produkt pa je umetniško delo. Beograjski trio Šajzerbiterlemon je tako tri leta ustvarjal svoj drugi album Na dugačkim poljima in ga letos maja izdal pri dveh založbah, zagrebški Geenger Records in beograjski Pop Depresija. Končni izdelek je osemkomadna plata, zapakirana v mešanico različnih in na trenutke nasprotujočih si občutij, stilov in vzdušij. Z novo plato se bobnarka Ana Đurović, kitarist in vokalist Jovan Sibinović in novi basist Konstantin Janković potapljajo v malo drugačne glasbene vode. 

Glasba / Svaštarnica

Šajzerbiterlemon: Iza naših zidova

Beograjski garažni punkerji prihajajo na Ment, njihovo zadnjo plato pa smo vzeli pod drobnogled

Pavel Lipovšek

 / 30. 1. 2020

S prvim albumom Iza naših zidova iz leta 2019 se je zasedba brezhibno zagnala v surovost, ostrino in upor, pa tudi evforijo. Skupino smo do zdaj spremljali skozi te epitete in jo na ta način tudi obravnavali. Tokrat so se glasbeniki nekoliko odmaknili od pankerskega pristopa in se usmerili v bolj rockersko zasnovano kompozicijo kitarskih rifov. Ti so precej bolj uglajeni in poslušljivi, zvok zasedbe potiskajo celo na mejo generičnih melodij, vendar ne zapadejo v mainstream. Z njimi člani benda ohranijo individualen izraz in korenine, ki so jih pognali pred nekaj leti.

Bolj prefinjena produkcija na plošči Na duga​č​kim poljima ne pomeni popolnega odmika od ostrine in upora, ki smo ju od benda vajeni, omogoča pa, da je ne gledamo samo skozi to prizmo. Zasedba ni povsem zanemarila surovosti, a nam je poleg tega ponudila melodije, ki od nas terjajo celo đuskanje. Iz glasbene kompozicije se ne valijo samo evforija, sila, moč in jeza, ampak tudi radost in ljubezen, spreminjajo pa se zelo počasi in z občutkom. Premiki so nežni, v enem komadu slišimo različne stile, zato v posameznih skladbah ni natančno določene atmosfere. Zasedba z inštrumentalno podobo uglasbi več emocij, kljub temu da se te v resničnem svetu morda ne bi ujemale. Prefinjeno in nežno so si postavljene nasproti v fuzijo, ki jih spravlja med seboj. K temu je pripomogla uvedba dodatnih inštrumentov, kot so še ena kitara, sintetizator, perkusije, teremin, klavir in vokali. 

V bojevitem odnosu med različnimi čustvi na plati ima glavno vlogo Jovanov nežni, krhki glas. V stiku z grobimi besedami in grobimi rifi lahno pleše v ušesih, na trenutke pa se s to kombinacijo tudi poigra, kar prerase v bruhanje jeze in agonije. Mešanica toplo-hladnih, mehko-ostrih in ljubeče-sovražnih občutij je posebej izrazita v zadnjem komadu, pravzaprav klasični ljubezenski baladi, zajeti v pogledu na iskreno in nedolžno, idealizirano avro med dvema osebama in v žalosti ob ugotovitvi, da gre samo za zanesenjaštvo. 

Na albumu Na dugačkim poljima mestoma pogrešimo več upora in izrazitejšo surovost, ki sta bila glavni vodili plošče Iza naših zidova, kot tudi EP-ja brez naslova iz leta 2017, kar je povezano predvsem z besedili pesmi. Ta se vsebinsko še vedno ujemajo z bendovim preteklim ustvarjanjem in želijo biti prikazana v podobni luči. Še vedno so nihilistična, uporniška, izkazujejo razočaranje ali celo nestrpnost do realnosti, a se zato nekako ne ujamejo z inštrumentalnim delom plate. Ta besedila nekoliko povozi; ne pridejo do izraza in pri tem izgubijo svojo čutnost in čistost. 

Ob poslušanju nove plošče se zdi, da je skupina zaplavala v sfero, za katero nam ni čisto jasno, kje je. Na dosedanjih ploščah so besedila, ki jih je Jovan pisal in govoril, skupaj z evforičnimi rifi vzbujala občutek severnega vetra v naših laseh in nam ježila kožo. V tistih trenutkih smo večinoma stali pri miru, preplavljeni s precej močnimi občutki, ki so netila življenjski zagon. Poslušali smo nihilistične vsebine, ne da bi pomislili, da tudi glas, ki govori besede, čuti trpljenje ali nemir. Besede so bile čiste in premišljene, brez izumetničenega značaja. 

Takratna inštrumentalna podoba se je ujemala z opisano vsebino. Ni bila preveč obdelana, bila pa je jasna in z nogami trdno na tleh. Na plošči Na duga​č​kim poljima pa poslušamo izdelan, uglajen, kakovosten zvok, ki ponuja veliko različnih vzdušij, a mu po drugi strani zmanjka žmohta. Ni jasno, kam naj bi album umestili. Zdi se, da njegova rdeča nit lebdi v zraku in se ne pusti ujeti, ne stoji trdno na tleh. Z mešanjem različnih značilnosti se je izgubil celovit značaj albuma, ki ne bi bil odvisen od posameznih elementov, iz katerih je narejen, temveč od odnosov med temi elementi. Šajzerbiterlemon so tako ustvarili fin izdelek, a ga lahko občutimo samo v določenem času in prostoru.