Sam Snitchy: get me wrong

Voodoo Rhythm Records, 2022

V dolgi 30-letni karieri se je ustvarjalec s svežim psevdonimom Sam Snitchy že predstavljal z različnimi umetniškimi imeni, med drugim z imenoma Melker in Binggis a Bernese Gutter-poet & Trash-Author. Kot nakaže tudi slednje poimenovanje, so umetnika ulice Berna izoblikovale v brezkompromisnega tekstopisca z nabritim jezikom. Težavno otroštvo se mu je zakoreninilo v globine duše, uporniška stran pa je začela v Švici raziskovati skvote in temačne kotičke ulic. Te so spremljale melodije pankovskih zasedb, kot so Shame 69, Dead Kennedys in The Ramones, zgodbe uličnih ljudi pa so mu ostale kot vir besedil. Zato ni nič čudnega, da je album get me wrong popolno življenjsko popotovanje od začetka do konca.

Prvenec pod imenom Sam Snitchy je ustvarjalec izdal pri založbi Voodoo Rhythm Records, za katero je sicer značilen zvok kitarskih linij rockovskega podzemlja v najširšem pomenu te besede, vendar glasbenik zagotovo izstopa iz tega opusa. Začetni rifi uvodne skladbe snake nas morda hitro zavedejo, da bomo ponovno prisluhnili že preverjenemu receptu, a dodani elektronski ritmi nas hitro prepričajo v zmoto. Dramaturgija albuma nima zares opazne rdeče niti, ki bi nas počasi vpeljala v raznolike in nepričakovane zvočne podobe. Sam Snitchy nas surovo premetava od pankovskih do skoraj rapersko obarvanih sklopov, ki jih vseskozi dobro napolni z močnimi besedili. Ta so nemalokrat družbenokritična, ne manjka pa niti osebnih izpovedi, v katerih prevladuje jeza. Zanimivo je njegovo poigravanje z naslovi pesmi in samimi besedili, kot denimo pri skladbi cake, za katero bi pričakovali lahkotnejše ritme in neke vrste šaljivost, gre pa za prav nasprotno – s pomenljivim ponavljajočim se tekstom: How could I eat these sweets you made me out of soul?

Navkljub vsem mogočim glasbenim stilom, ki jih avtor ustvarja, sta njihov skupni imenovalec teža in melanholija. V čustvenem naboju album ne premore ničesar optimističnega, česar pa ni treba nujno razumeti negativno. Na izražena čustva verjetno najbolj vpliva zelo izstopajoča bas linija, za katero je poskrbela Bellinda Arrestequi. Vsa dodana elektronika in klaviature, ki jih je igral Marco Fuorigioco, v inovativnem pristopu do glasbe ploščo get me there zagotovo popeljejo eno stopničko višje. Plata ustvari popolnoma svojo linijo, ki nas v določenih trenutkih zaradi bobnarskih udarcev Tobia Heima lahko celo pripelje do transcendentalne izkušnje.

O performansu Sama Snitchyja težko govorimo, saj je bil zaradi vsem znanih omejitev njegov nastop onemogočen, nekaj pa lahko sklepamo iz videov za skladbe. S telefonom posnet spot za pesem cake se dodobra igra z DIY-estetiko, njegov performans pa spominja na raperje iz 90-ih let prejšnjega stoletja, zmešanih z energijo Iggyja Popa. Sam Snitchy je poln protislovij, ki v njegovem primeru nekako živijo v harmoniji. Ne samo z glasbo, temveč tudi s prezenco v sebi nosi ulično življenje, ki ga je tudi pahnilo v uporniške vode. V njegovem nastopu tako ni nič zares spektakularnega niti udarnega, definitivno pa temelji na pankovskih koreninah, kar so recenzentki tudi potrdili iz Švice, kjer so ga imeli moč prvič v živo videti prejšnji teden.

Kljub mnogoterim obrazom in zvokom je avtor pod imenom Sam Snitchy z albumom get me wrong ustvaril svojevrstno glasbeno izkustvo, ki kljub melanholično-težaški noti v sebi nosi nekaj unikatnega in svežega, s svojimi besedili pa nam ne odpira samo lirike bernskih ulic, temveč tudi nastavlja ogledalo celotni družbi. Don’t let me down, don’t let me down, don’t let me down when i’m short on crack, that’s what she said.