Same babe: Vražji bend

Založba Pivec, 2019

„Kamor si hudič sam ne upa, pošlje Same babe.“

Če nam že tisti na vrhovih, v vse bolj sivih, če ne kar črnih dnevih, ne namenijo vsaj malo belega snega – pa bi bili zadovoljni že z babjim pšenom –, bodo za radost ljudstva spet poskrbele Same babe. Dva dneva pred njihovim vnovičnim razgaljenjem v Kinu Šiška se na valovih Radia Študent posvečamo njihovemu že četrtemu otroku Vražjemu bendu, ki ga bo, kot pravijo sami, »bend priznal«. Spomnimo se na njegove starejše sorojence: na Za ljubi kruhek in njene črne črne lase iz leta 2007, ki ga je močno premamila poezija Janeza Menarta; na za odtenek bolj avtorske in gizdalinske Terezijanske, povite leta 2011; in na zadnji album Dobri možje iz leta 2014. Vnovično razgaljenje pravimo zato, ker so odštekane Same babe – v nadaljevanju včasih Babe – zamisel za album dobile na projektu Izštekani pred tremi leti, kjer so se razgalile prvič.

Glasba / RŠ recenzija

Same babe - 15 let: Sramežljive pesmi

Rojstnodnevno slavje odvilo s koncertom

Simon Vene

 / 1. 6. 2018

Sam naslov Vražji bend pronicljivo in hudomušno slika člane benda, četverico avtohtonih domorodnih bab, ki jih je »jega dni« skupaj zbobnal Viki Baba, kantavtor oziroma »avtor na kant«, ušesnemu občestvu znan že iz prejšnjega tisočletja, ko je z Dada bandom ubiral drugačne viže kot zdaj. Bili so to časi Literarnih večerij v gostilni Pavla, kjer se je ob branju poezije in prvih poskusih uglasbitve le-te v izvidniškem duu Kurac i pička od čovjeka – poleg Vikija Babe ga je tvoril še nekdaj prvi petelin Holderjev Miha Nemanič – porodila tudi ideja o nastanku Samih bab, ki so, če še kdo ne ve – nehajmo se slepiti in si delati utvare – sami fejst dedci. Druga dva domorodca sta trobentač Marko Voljč in kontrabasist Marko Jelovšek, kasneje pa so v svoje vrste, natančneje za bobne zvabili še Uroša Buha, ki deluje tudi v Babam sorodnem projektu »literarne glasbe« Natriletno kolobarjenje s praho, na električno kitaro pa Matjaža Ugovška – Uga, ki je kriv, da so Babe po dolgih letih čakanja dobile elektriko. Če jim dodamo še vokalistko Majo Predatorio, njihovo dolgoletno sodelavko, čakamo le še sedmega člana, da Predatoria postane Sneguljčica.

Duhoviti fragmenti so stalnica na njihovih albumih. Spomnimo se le kratkih Repa, korenje ali pa Frančka, „ki mu Micika čist‘ nč ni dala“. Tokrat vrši povezovalno kontekstualno funkcijo Komentar strica Fritza, v katerem pesnik Ervin Fritz za naslednji komad napove že prej omenjeno čisto pravo žensko v bendu: »Ampak Vražji bend zdaj s pevko novo, polno vsakršnih idej, s pevko novo, vražjo vdovo, vragolira bolj kot prej.« Stari maček Fritz posodi tudi besedilo za uvodni šansonski bluz komad Vražji bend, po katerem je album tudi dobil ime – „V mestu, v najtemnejšem kotu, sedem temnih senc stoji, sedem senc sloni na plotu, luč nobena ne gori.“ Kitica le potrjuje prejšnjo napoved o Sneguljčici, posledično pa v Lepotičenju, s katerim se zaključuje Fritzev doprinos, diši tudi po hudobni mačehi, čarovnici, ki pred zrcalom grešno preoblikuje od boga ustvarjeno podobo.

Pesmi so bile posnete že leta 2017 v zagrebškem Kramasoniku, zvočni mojster pa je bil Hrvoje Nikšić, ki je podkoval že tudi takšne živine, kot so Petrol, Coma Stereo, Žen, Ha Det Bra in druge. Kot informacijo za vinilmanijake naj povemo, da je album izšel tudi na vinilu. Na meniju ima 15 hodov, ki nam brbončice večinoma razvajajo s slow foodom, tu pa tam pa nam pod zob navržejo tudi kakšno specialiteto fast food verige Vražji bend, ki zaposluje tudi Kitajce. Videl sem Kitajca je namreč eden tistih ritmično hitrejših, poplesavajočih postpunk komadov za mlado in staro, v katerem kitarski riff ozvoči poezijo Tomaža Šalamuna, trobenta pa podžge kaotičnost do te mere, da tudi Lačni Franz spusti „frustrirane hlače“ in onanira z Babami. Tako kot v preteklosti je tudi na albumu Vražji bend rdeča nit hommage pesnikom tako naše grude kot zamejstva, bodisi z uglasbitvijo njihove poezije bodisi s predelavo že obstoječih komadov. Babe so poeziji dodale slišen ton ali pa komade konkretno aranžmajsko spremenile. Ježkovo Pismo za Mary Brown so oblekle popolnoma drugače, kot sta jo daljnega leta 1976 zakonca Sepe. Če je Leona Matka dekle plesalo ob melosu malček balkanske harmonike, so ji Babe našle plesišče nekje v Zakavkazju, kjer se suče v ritmu VIS Idolov na „ras-dva-tri“! Rdečo preprogo so prostrle tudi progerjem Sedem svetlobnih let, katerih komad Krinko razkrinkaj je še najbolj predelan.  Ne manjka tudi drugih referenc. Na njihovih platah omniprezentni Janez Menart je tokrat prisoten le v predelavi Balade o pivskem bratcu s prvenca Bab, češki literat Egon Bondy pa se pojavi v prevodu Vikija Babe v zaključnih trobentno otožnih Mušnicah belih in v kabarejsko grotesknem Smrtku.

Vendar pa Babe ne delajo le aranžmajev, priredb in prevodov, pač pa so na plošči tudi komadi, ki so jih v celoti skupaj sklepale same. Eden takih je na primer odličen Jelovškov  Hudobec, ki jaše po preriji Divjega zahoda, lenobno uživa v mističnih havajskih nočeh, po sir pa hodi v Čadrg h Kutinu. Po prašni bluzerski cesti nekje okoli Las Vegasa, kjer ne zahtevajo vinjet, nas popelje čustvena Nor, Nemanič pa ima prste vmes še pri angažirani Sistem v glavi, holderjevskem uporu proti sistemu z optimistično Voljčevo mehiško trobento in raskavim vokalom Vikija Babe. Skupina je ena tistih redkih zveri, ki se ne poslužuje ene same finte, pač pa črpa iz različnih glasbenih žanrov, blodi med njimi ter pri vsakem poliže smetano. Večglasno zborno prepevanje je njihov zaščitni znak, je ohranjanje tradicije zbiranja vaščanov poleti v hladu lipe na trgu, kjer so peli vsi, tudi tisti, ki so se drli bolj kot divjaki. Podžgani z maligani, seveda.

Same babe uživajo življenje z veliko žlico. Lotijo se vsega in ničesar ne pustijo na pol končanega. Zadovoljno godejo, njihovo zafrkavanje pa je nalezljivo. Tudi komadov se hitro nalezeš. So šlager bend z okusom. Nov dolgometražec ima možnost seči v višino in ima težo. Upajmo, da bo imel tudi vpliv na poslušalce in ustvarjalce. Upajmo, ker je situacija v množičnih občilih komercialni slepi tir, saj servirajo glasbo po sistemu »vrtim, kar vrti sosed«.

Je v soboto v Šiški še kaj odprtega? Je! Kino Šiška! Gremo na babe, gremo na pir … Mislim, da bo treba it! Pred leti smo v recenziji njihovega koncerta zapisali »Kamor si hudič sam ne upa, pošlje Same babe“ ... Res so vražji bend!