SAMO SALAMON BASSLESS TRIO feat. JULIAN ARGUELLES & JOHN HOLLENBECK: Unity

Samo, 2016

Mariborski kitarist Samo Šalamon na svojem novem, že 19. albumu nadaljuje ustvarjanje za zasedbo brez basa oziroma "bassless" trio. Unity je četrti v nizu takšnih projektov, na njem pa sta se Šalamonu tokrat pridružila britanski saksofonist Julian Arguelles, s katerim je sodeloval že pri albumu Nano leta 2007, in ameriški bobnar John Hollenbeck, ki z našim kitaristom sodeluje prvič. Album je bil posnet na evropski turneji leta 2014, torej gre za koncertne posnetke, vendar se, kot je navada pri Šalamonu, v končni zvočni sliki zvoki publike znajdejo bolj sporadično. Šalamon pač kot številni drugi jazzerji koncertna snidenja s soglasbeniki izkoristi za snemanje albuma.

Tak princip snemanja je lahko nehvaležen, sploh če so v igri zasedbe, ki so nove oziroma za sabo nimajo dolge kilometrine. Na Unity se niti najmanj ne pozna, da gre za Šalamonovo novo zasedbo in da je v njej povrhu z njim prvič zaigral cenjeni bobnar John Hollenbeck. Bend deluje scela kompaktno, uigrano in igrivo. Po potrebi je njihova igra naelektrena, razburkana in nepredvidljiva, drugič spet umirjena, romantično-lirična, iščoča ravnovesje med milozvočnimi zvoki. Taki kontrasti v zvočni naravi in strukturi skladb so za Šalamona stalnica. Znano je, da skladbe za vsako zasedbo piše prav z mislijo na konkretne muzičiste, ki jih bodo izvedli, in tudi tokrat je slišati, da je ujel zvočna nagnjenja svojih kompanjonov.

Skladbe so kompleksne in znotraj preproste zgradbe skrivajo tankočutne variacije v melodijskih linijah ali ritmiziranju. Te variacije so večinoma drobcene, a še kako pomembne. Spet drugič pa nas glasbeniki pošteno presenetijo in sunkovito iztirijo iz cone udobja z nenadno menjavo prestav in zvočnosti kar sredi kakega komada. Več kot zgovoren je primer skladbe Drop the D, ki se resda začne z grobimi kitarskimi rifi in zapeljivo ter milo saksofonsko igro, ki kakor da beži od grobosti Šalamonovega zvoka, a glasbeniki nekje sredi skladbe njene osnovne delce pošteno premešajo. Po komaj slišnem delu skladbe se zaslišita ostra in prodorna, ponekod hreščeča kitara ter vijugasta, energična saksofonska linija, ki druga drugo ženeta naprej.

Takih nekonvencionalnih posegov, ki rušijo ustaljene predstave o formi, je na albumu Unity veliko, po drugi strani pa je najti kar nekaj skladb, pri katerih se trio prepušča klasično zasnovanim baladam, ki presenetijo s svojo zračnostjo in izpiljeno milino zvoka. Posebej je treba poudariti, da se, pogojno rečeno, eksperimentalne skladbe skladno izmenjujejo z umirjenimi izleti. Lep primer najdemo kmalu po začetku albuma, ko si sledita skladbi Kei's Venice in Holla Back. Medtem ko se prva po bolj klasičnem začetku prelevi v pretanjeno raziskovanje drobnih šumov, škrtanj in šušljanj, ki skladbo prestavijo v eteričnost, se druga naravnost prepusti romantičnim, zamolklim pasažam, spet z občasnimi vdori nekonvencionalnega zvočenja.

Med bolj umirjenimi komadi velja izpostaviti vsaj še Moonless, predvsem zaradi rabe sopranskega in ne tenorskega saksofona kot v večini skladb. Britanski saksofonist z zapeljivim igranjem ustvari nežno pastoralno vzdušje, ki ga dodatno tiho pleteta zadržana kitarska spremljava in krhko bobnanje z zvončkljanjem vred. Od bolj energičnih komadov gre vsekakor omeniti Soundgarden, idejno iskrivo in zelo razturaško posvetilo bendu iz naslova skladbe, v katerem ustvarjalno trčita hard rock in free jazz.

Šalamon je spet dokazal, da ima posluh tako za izbiro sodelavcev kot za »delanje« glasbe za specifično zasedbo, kakor tudi za kombiniranje raznovrstnih poetik. V svoji kitarski igri je, kot že vrsto let, zadržan in mehkoben, v zvočni sliki dostikrat bolj v ozadju s čvrsto, a nevsiljivo spremljavo. Je pa toliko bolj glasen in učinkovit, ko stopi v ospredje ter pretrese ustaljene vzorce muziciranja in medsebojne interakcije. Z zanimanjem čakamo na za letos napovedane nove projekte, med katerimi je tudi domača zasedba People Like You s popolnoma improvizirano glasbo, in snemanja s Szilardom Mezeijem ter s Šalamonovim prvim duom, tokrat s pianistom Stefanom Battaglio. Tale album z dobro dozo nekonvencionalnih posegov je gotovo več kot primerna iztočnica za bolj eksperimentalne projekte, ki Šalamona po napovedih sodeč čakajo letos.