Samoč: Nesting
samozaložba, 2022
Med visokimi krošnjami neznanih gozdov smo na koncu lanskega leta med vejami našli majhno gnezdo skupine Samoč. V njem so sedeli Domen Slovinič, ki je igral kitaro, Martin Ukmar, ki je besno čečkal besede na papir in ob tem brundal melodije, ter Nastja Janžekovič, ki je obdana z zvončki žvrgolela v nebo. Njihova ljubezen do različnih glasbenih stilov se je v tem gnezdu združila v popolnoma novo ploščo z naslovom Nesting.
Brneči bas nas ob prvih napevih kitare nežno spusti v mehko posteljo ženskih vokalov. Hrestajoče tresenje podlage počasi pojenja in z nami ostane le mil okus folkovskih napevov. Že od samega začetka je jasno, da se bomo na albumu srečali z najrazličnejšimi razpoloženji in žarni. Osnovna podlaga psihedelije hitro pride do izraza, kljub temu da se vsaka pesem prične s klasično kitaro. Zvončkljanje in tolkala so razpršena po albumu, ponekod spominjajo na indijsko tradicionalno glasbo, spet drugje gradijo napeto in resnobno atmosfero. Takšna dvojnost in protislovnost pa se pojavljata tudi z elektronskimi vložki, ki na trenutke izstopijo iz ozadja.
Od namrščenih in skoraj grenkih melodij do zasanjane apatije, v skoraj popovske napeve, vsaka pesem vnovič preseneti. Če se začne z lahkim in veselim tonom, se ob refrenu z debelim plastenjem omamljenih vokalov popolnoma preobrazi. Kitara s prvimi notami vsake pesmi utira in vodi po poti kompozicije, vendar nas vsakič znova tudi zavede. Te počasi spreminjajoče se melodije vedno povezuje takšen ali drugačen elektronski element, ki se tiho šunja v ozadju. Na prvi pogled ti elementi sicer ne pašejo v glasbo, ki spomni predvsem na naravo, na čas pred človeško prevlado, ko še nismo bili vsakodnevno posrkani v tehnologijo. Vendarle pa molovski vokali v disonanci z ozadjem delujejo skoraj kot lepilo, ki združuje ti dve nasprotji in iz njiju ustvarja kohezivno celoto.
Res posebno mesto na albumu zavzema prav petje. Med refreni lahko slišimo glas vseh treh ustvarjalcev, a prevladuje glas Nastje Janžekovič. Tudi v tem je neka vseprisotna dvojnost. Njen glas je namreč močan, odločen, brez težave zavzame svoj prostor, hkrati pa nosi v sebi nekakšno božansko milino in nego do vsega, kar opeva. Ukmarjeva besedila so zelo intimna, opisujejo najgloblje notranje vzvode in kopico čustev, ki se vseskozi preobražajo. Večino besedil je napisal med okrevanjem. Z Janžekovič sta namreč doživela prometno nesrečo, zaradi katere je bil dlje časa privezan na posteljo. Ta preizkušnja pa je bila hkrati vir izjemno plodovitega obdobja pisanja glasbe in besedil. Iskanje luči na koncu tunela, borba med živahno barvitostjo in monotono temačnostjo sta motiva, izražena s številnimi podobami narave.
Vsa besedila so napisana v angleščini, kar je za zasedbo nekaj novega. Med Ukmarjevim okrevanjem je trio pripravil toliko glasbe, da so najprej izdali album s skladbami v angleščini, v prihodnosti pa se obeta še album s slovenskimi skladbami. Samoč so izrazili tudi željo po širšem, tujem občinstvu, s katerim bi lahko delili svojo glasbo, a pisanje v tujem jeziku je tudi samo na sebi nekaj zanimivega, močno vpliva na umetniški izraz; besede same namreč lahko delujejo kot inštrument.
Pesem, ki morda še najbolje odraža vse različne elemente albuma in široko paleto uporabljenih inštrumentov, je skladba The Web (Brain Spider). Spoj klasične kitare in bass syntha ustvari zatohlo ozračje, ki ga tolkala in odmevajoči vokali le poglabljajo. Ta pesem je tudi začetek daljših in kompozicijsko kompleksnejših pesmi, kar se pozna tudi na sami dolžini skladb. Zahtevnejši zvoki, kot je ostro piskanje siren, razvlečejo občutek anksioznosti do samega vrhunca, nato pa ga na milost poslušalca Slovinič razbije s kitarskim delom.
Prva polovica plate tako ohranja nekakšno shemo, po kateri se vesele in lahkotne melodije brezšivno zlivajo v temačne odmeve in nato spet v svetlejše tone. Druga polovica albuma pa ta okvir popolnoma zapusti. Namesto tega prav vsak inštrument tu prispeva k občutku neznanega ali raje nepredvidljivega. Mandolina s svojimi visokimi zvoki pesmi Hour of the Wolf podari srhljivo nedolžnost, ki se popolnoma sklada z različnimi zvončkljanji v ozadju. Manj srhljiva, pa zato nič manj čudna je pesem White Wolf, najdaljša skladba, ki s svojim dvominutnim uvodom potisne album na rob poslušljivega. Ravno z njim avtorji pokažejo smisel za uravnoteženost obširnega nabora inštrumentov in zvočnih elementov. Ravno v trenutku, ko zanimivo preide v nadležno in si človek želi odtrgati ušesa, vsa napetost popusti, vokali nas razbremenijo, odpre se prostor za dihanje.
Glasbeniki se vseskozi poigravajo z izjemno čistimi zvoki, ki jih nato oblečejo v neskončne, kot kalejdoskop prelivajoče se plasti. Precizna uravnoteženost različnih kontrastov ne preseneča. Večino pesmi je namreč napisal isti avtor, ki jih je tudi posnel, zmiksal in produciral. Ukmar že leta sodeluje z Janžekovič, njuna skupna preteklost na različnih projektih pa je morda vir te medsebojne usklajenosti. Tudi s Sloviničem se poznajo že dlje časa. Pri Martinu Ukmarju v studiu Baza31 je namreč s široko zasedbo kot nosferatu3285 posnel album The Twelve, ki je izšel lani pri Šop Records. Novo sodelovanje je albumu prineslo tako svežino kot globljo kompleksnost zvoka. Kitara, ki jo prispeva Slovinič, morda na trenutke deluje enolično, vendar je nujna v povezovanju vseh zvokov in melodij, ki bi bile sicer raztreščene in nadležne.
Album se giba nekje med King Gizzard and the Lizard Wizard, Animal Collective in bolj klasično rockovskimi vodami. Močno prisotni pa so tudi vplivi italijanske, indijske in druge etno glasbe, ki album prizemljijo, postarajo in mu dodajo organski zven večletnih izkušenj na glasbeni sceni. Morda glasba Samoč res izhaja iz majhnega gnezda, a ptice v njem nikakor niso neizkušene pevke.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj