Sarathy Korwar: Day to Day

Ninja Tune, 2016

Tokrat v Tolpi bumov albumski izdelek, vreden pozornosti že zato, ker odpira vprašanja, ki si jih dandanašnji glasbeni kritiki redkeje zastavljajo. Recimo eno je vprašanje kulturne apropriacije: klasičen primer je »The Coldplay Problem«, ko je naznačeni bend v videospotu za komad Hymn for the Weekend, vzel samo najlepše in najbolj idealizirane podobe Indije in jih uporabil kot vizualno »začimbo« za svoje popularne speve. Drugo vprašanje spremlja vzpon neprepoznanega glasbenika v »zaželjeno blago«, kar naenkrat medijsko zanimivega, spremljanega na vsakem koraku… Glasbenika, ki mora zdaj zgodbo nastajanja svojega albuma stalno polniti z novimi sočnimi detajli brez kakega posebnega poglabljanja denimo v jazzovsko zgodovino, kaj šele v zgodovino afriške diaspore v Indiji, s katero je inspirirana glasba Sarathya Korwarja.

Povejmo za začetek, o čem v splošnem teče beseda, pa se bomo potem dotaknili še vprašanj, ki smo jih sedaj že omenili, torej vprašanj takšne in drugačne kulturne apropriacije. Sarathy Korwar, osrednje gibalo zasedbe, ki je skupaj sestavila nocoj obravnavani album Day to Day, je komaj 28-letni tolkalec, ki je odraščal pod vplivi indijske klasične glasbe in ob ploščah jazzovskih mogotcev od pianista Ahmada Jamala in družine Coltrane dalje. Po selitvi iz Indije je šolanje nadaljeval v Angliji, učil pa se igranja table, tolkala sestavljenega iz dveh manjših bobnov, pogostega elementa v ragah oziroma v indijski klasični glasbi. Kasneje ga je začelo zanimati aranžiranje indijske glasbene tradicije za  ne-indijske instrumente, iz česar je tudi diplomiral. Tako se začne zgodba stvaritve njegovega prvenca, Day to day.

Rojen v Ameriki, odraščal v Indiji, trenutno pa situiran v Angliji je Korwar torej precej potoval po svetu in v luči tega tudi svoj debitantski album posvetil nestanovitnosti in stalnim selitvam, ki ga vlečejo k temam domovine, ustaljenosti in nemiru. V iskanju inspiracije za svojo glasbeno izpoved se je Sarathy Korwar za nekaj mesecev preselil na vzhodni del Indije, v predel Gujarat, kjer biva del tamkajšnje afriške diaspore. To sestavljajo večinoma sufiji, pripadniki miroljubne muslimanske izpovedi, ki poudarjajo meditativno naravo islama in ki transcendenco iščejo skozi vrtenje, petje in glasbo. Gre za ljudstvo Sidi, ki naj bi se po nekaterih virih iz severne in vzhodne Afrike selilo že v 7. stoletju, sicer pa aktivneje od 13. do začetka 20. stoletja, pogosto kot izobčenci, služabniki, stražarji - skratka, revno, delovno ljudstvo. Odkar je Indija na papirju neodvisna, pa so Sidiji v Gujaratu znani kot duhovni zdravilci, ki se posvečajo glasbi in h katerim se je po navdih odpravil tudi Sarathy Korwar. 

Svoje bivanje z njimi je dokumentiral na snemalnik in jih kasneje povabil v studio v 800km oddaljeni Korwarjev domači kraj v Indiji, Puno, kamor so prišli tudi drugi gosti, povabljeni k sodelovanju. Med njimi tudi pianistka Cara Stacey, tudi sicer Korwarjeva sodelavka v skupnem projektu, pa saksofonist Shabaka Hutchings, že stalni gost festivala Druga godba. Skupaj je okoli Korwarjevih posnetkov ustvarjalo okvirno 14 ljudi. Iz samih posnetkov so izpeljevali motive za sicer improvizirane skladbe. 

Za album Day to day bi lahko rekli, da ga krasi zelo gladek tek. Glavno lepilo skladb večinoma predstavljajo sami sidiji, ki nekaj skladb z albuma otvorijo s petjem, skladbo Bismilah pa recimo z raztegnjenim 4 minutnim meditativnim obredom, ki se v naslednjih 5 minutah razvije v pravo jazzovsko falango stopnjujoče etiopske polifonije. Ob poslušanju se zdi, da se glasbeniki ravnajo po tradiciji duhovnega jazza, kot jo je prakticirala denimo Alice Coltrane, ko je odkrivala indijske rage – na več mestih albuma se zdi, da bi se skladbe lahko razvlekle v dolge, neprekinjene seanse, a se to začuda ne zgodi. Skladbe so večinoma strnjene znotraj petih minut, v katerih je pozornemu ušesu slišati mnoge instrumentalne vragolije, nepozorna ušesa pa bi te skladbe lahko slišala tudi dnevnim radijskim programom in jih ne bi zmotile. Zgolj znotraj zadnje skladbe tega 42 minutnega albuma, Mawra, prepoznamo Hutchingsov ponavljajoč se motiv, ko saksofonist tekom skladbe odpluje v divjo free jazz mantro, ki lepo dopolni siceršen kontemplativni potek albuma.

Kam torej z začetnimi vprašanji kulturne aproriacije in medijskega vzpona. Glede prve lahko rečemo, da se zdi, da je s ploščo Day To Day veliko bolj dosledna kot so to storili Coldplay, a po svoje ne tematizira ravno situacije Sidijev v zadnjih 15 letih. O njih se pogosto govori kot o ljudstvu v revščini. Sidiji denimo le stežka opravijo intervju za delovno mesto, ker v Indiji in Pakistanu kot afriški priseljenci niso zaželjeni. Vzrok bliskovitega medijskega vzpona Sarathya Korwarja pa je jasen takoj, ko kontekst dopolnimo še z informacijo, da je glasbenik prejel odobreno financiranje iz sklada The Steve Reid Fundation, ki nagrajuje mlade vzpenjajoče glasbenike, in ki ga je ustanovil nihče drug kot sama glava radijskih glasov, Gilles Peterson. Potemtakem tudi to, da je album Day to day izšel pri založniškem mogotcu Ninja Tune, ki sicer izdaja recimo Bonoba in Jona Hopkinsa, ni posebno presenečenje in pojasnjuje veliko medijsko pozornost. Kaj bo to pozornost Korwar unovčil, bo odvisno tudi od njegovih prihodnjih izdelkov, zaenkrat pa predstavlja glasbeno prijeten odklon (od drugih založbinih varovancev).