Scalping: Void

Houndstooth, 2022

V času, ko se naglo približuje poletje, je v obzir vredno vzeti, da po vsakem soncu pribije nevihta. Tako bo tudi to poletje švignilo mimo in ostal bo le spomin na sol širnih oceanov. Ampak niti takrat po Rožni dolini ne bodo nehali bobneti prevečkrat izpeti reggae ritmi Kingstonov. Če imate srečo. Če je nimate, bodo najbrž na vrata trkale kakšne bolj turbofolk melodije ob vonju kisline cvička. Upoštevajoč to, tokrat ne bomo opevali časa poletja, polnega sončnih žarkov, ki v naše majavo psihološko stanje tlači vitamin D. Nagnjenci k nočnim moram naj se stisnejo h komu bližnjemu, da bo vsaj položaj udoben. Pripravljamo se na vzlet v večnost temačnega. Scalping nas bodo peljali v Void.

Preden se podamo v tunel v onstranstvo teme, pa še nekaj besed o ozadju zasedbe Scalping, ki prihaja iz glasbeno zloglasnega Bristola. Alternativno umetniško gibanje tega kraja sega do neba. Od osemdesetih let prejšnjega stoletja po alternativnem klubovju ropotajo tamkajšnji soundsystem kolektivi, ulice pa krasijo mnogoteri Banksyjevi grafiti. Kraj kulturne raznolikosti glasbenikom nudi izjemno svobodo. Več o zgodovinski pestrosti njegove elektronske glasbe si lahko ogledate v dokumentarcu platforme Boiler Room – Keep Bristol Weird, mi pa poglejmo, kaj predstavlja debitantski album glasbenikov Scalping.

Prvenec skupine pravzaprav ni njihov prvi izdelek. Z njim se podajajo na že utečena pota glasbenega raziskovanja, vendar prvič v obliki dolgometražnega albuma. Že naslov sporoča, da bodo štikeljci polni temačnosti. Do kod pa vihra tema, ki jo opevajo Scalping? Glasbeno temačnost, kot jo dodobra poznamo v izrazu različnih muzik, je moč izražati z inštrumenti, čez elektronske mašinerije, hitro, počasi, bolj na emo ali bolj na hard. Scalping v svojih komadih združijo dva najboljša prijatelja temnic. Techno, ki kakopak ne more izpasti iz težko-temačne kategorije, z navito distorziranimi metalskimi rifi. 

Na vprašanje, ali izraz skupine paše bolj v temna klubovja podzemnih prostorov ali v gruče dolgolascev v črnih majicah, zlahka odgovorimo. V oboje. Po zaslugi tega je album izjemno pester, z vidika tako tempa kot tudi splošnega vzdušja posameznih komadov, nenehno pa opozarja na stalno navzočo temo. Plošča se začne precej počasi, vendar udarno, in s komadom Blood Club jasno nakaže omenjeni mračni izraz. S prehodom v skladbo Caller Unknown skupina poveča razsežnost zvokov in zaropota v počasni, a ritmično precej bolj zanimivi formi, vendar je vse skupaj še vedno precej tradicionalno. Metalsko rifaštvo nato prekrije elektronsko melodijo, zvok ne ostane čist in pustolovska paleta žaganja ter škripanja kitare v komad vlije življenje in pestrost. 

Na tej točki deluje, kot da se bo album povezal v en komad, vendar se na vrhuncu svojega izraza skladba Caller Unknown konča. Sledi presenečenje Tether, izstopajoče predvsem zaradi gostovanja DÆMON-a, ki se s svojim »zdolgočasenim« stilom prileže komadu in ga povzdigne na nivo radijskega hita. Plošča nadaljuje svojo nepredvidljivo zgodbo. Udarci na minuto rastejo in tudi padajo. Na poti se vlak ustavi na trancerski postaji Cloak & Dagger, pobere potnike in nas zapelje do bolj psihedeličnega poskoka – Flashforward. Prvenec se konča s še enim gostovanjem, bendu se v zadnjem komadu priključi Grove. Album zaključimo v psy-črnem disku, metafizična vprašanja prihajajo na plano in nas popeljejo v noč introvertiranega večnega plesa. Na realna tla nas vlečejo kitare in težko noizersko eksperimentiranje, ampak bend znova in znova poskrbi, da nas zvokovje vleče v temne kotičke dinamične usklajenosti. 

Nastala mešanica organskega in strogih repetitivnih elektronskih beatov se razdaja v ušesom izjemno prijazni formi te – komercialno običajno manj zanimive – glasbe. Projekt zaradi svoje teže nikakor ne računa na delež publike, ki posluša zgolj »veselo« glasbo. Zaradi svoje natančnosti in tehnične dovršenosti pridobi pikolovske iskalce kvalitete. Konglomerat ritmičnosti in raznih elektronskih žanrov poslušalca navdušuje nad kreativnimi zmožnostmi, ki jih izžareva band. Zavidanja vredna je tudi estetska kombinacija elektronike z bolj tradicionalno rockovsko identiteto. Bend namreč na nastopu pokaže zgolj rahlo osvetljene silhuete glasbenikov. Točno to izkazujejo tudi na albumu. Izjemno subtilno in premišljeno uporabijo svojo široko paleto instrumentov in z njo pokažejo svojo zrelost pri izdelavi debija. Ta v svoji biti zelo dobro zadovolji poslušalca že z avdioposnetkom, vseeno pa zaradi zanimive forme izziva zanimanje za bendov nastop v živo.