Scarcity: Aveilut

The Flenser, 2022

Ob prvem poslušanju plošče Aveilut morda ne bi pomislili, da je osrednja tematika in sprožilec ustvarjalnega krika zanjo smrt. Zveni namreč zelo veličastno, če si jo le drznete poslušati od začetka do konca. A smrt je bila vedno zvesta sopotnica težkometalne glasbe in smrti bi pravzaprav lahko pripisali prav veličastnost. Je nekaj, kar nas plaši in v nas hkrati vzbuja neizmerno zanimanje. Okrog nje se nabira nejasna gmota, tisto, v kar teologi odevajo Boga – tremendum et fascinans – strahospoštovanje.

Soočanje s smrtjo je za slehernika soočanje z izgubo prisotnosti. Milejše oblike izgube so podobno travmatične, v nas puščajo slične občutke zapuščenosti in ubijalskega duševnega nemira. Glasba dvojca Scarcity se je vzdignila prav iz te praznine in razrvanosti, iz izkušnje nenadne izgube oseb in nenadnega izginotja sveta. Zvočna mašinerija, ki so jo pognale nemirne misli, je neustavljiva, privlačna in mračna. Black metal je bil za tovrstno energijo seveda najboljši prevodnik in tudi zavestna izbira. A na plošči, ki je ime dobila po hebrejski besedi za žalovanje, ne manjka niti industrialni podton, vezan na dodatno doživljanje, na svet okoli nas, ki je v nekem trenutku postal tuj, zunajzemeljski.

Glasba / RŠ koncert

Glenn Branca: Symphony No. 13 (Hallucination City) For 100 Guitars (Atavistic, 2016)

Šeststostrunska pošast

Andraž Bizjan

 / 29. 6. 2016

Brendon Randall-Myers, skladatelj in kitarist oziroma multiinštrumentalist, osrednji katalizator glasbe s plošče Aveilut, je svoja občutja izgube izlil v strasten spoj metala, nojza in drona. Repeticija, ki dohiteva razsežnost požirajoče temne snovi, je naravnost hipnotična. Struktura in način komponiranja izhajata iz glasbenikove izobrazbe in njegove izkušnje sodelovanja v Glenn Branca Ensemblu, v katerem je bil sprva eden od kitaristov, kasneje, po smrti Glenna Brance, pa je postal ansamblov dirigent. Obenem njegova rahločutnost za skladanje vznika tudi iz pisanja filmske glasbe, glasbe za takšne in drugačne orkestre ter solo inštrumente, predvsem za klavir, in pa iz delovanja v več rock zasedbah.

Randall-Myersov prvi pravi metalski poskus, pet stavkov, poimenovanih z rimskimi številkami, tvori enotna izpoved, uglasbitev telesnega in duševnega sesutja, ki je že brez vokalne interpretacije vsebine samostojna ovacija Randall-Myersovemu komponiranju. Teksti in srditi vokali so delo Douga Moora, med drugim vokalista zasedb Pyrrhon in Seputus. Glasbenika se poznata že desetletja, vendar jima od prvih dogovarjanj leta 2016 do letos ni uspelo izvesti skupnega projekta. Moore je po poslušanju Randall-Myersovega osnutka kljub neštetim drugim projektom brez dvoma v kvaliteto glasbe nato naknadno spisal tekste. Ti so tematsko vezani na podobno izkušnjo, ki jo je doživljal zadnjih nekaj let, njegova interpretacija pa se je organsko zlila s skladateljevo vizijo.

Četudi je razdeljena na pet delov, ki so bili pravzaprav pragmatično zastavljeni bolj ali manj po koncu skladanja, se plošča posluša kot celovita, polurna epska pesnitev, ki nato po tridesetih minutah klecne in preide še v petnajstminutni zaključni del. Zvočno se ta zaključek razločuje od prvega, daljšega dela in je po besedah skladatelja čustveni odziv na zevajočo praznino prvih štirih stavkov. Tudi komponiranje, pravi, je tu potekalo drugače. Po vokalnem solu in dronerskem insertu se pesnitev prevesi v bolj melodično sklepno misel, ki je zgrajena na podlagi bolj klasičnih prijemov skladanja, uporabe tonskih lestvic. Predhodni del namreč temelji na atonalnosti in uporabi mikrotonalnosti, zaradi česar je zvok tako hladno veličasten in obenem čarobno omamen.

Ko avtorja opisujeta svojo glasbo, nekakšno namerno odsotnost izražata z besedo »scarce«, s katero operirata poleg izraza »aveilut«, temu primerno pa sta v obliki besedne igre zastavila tudi ime projekta. Zadnja leta bolj ali manj trpkih preizkušenj in zaritih brazgotin so se za metalsko sceno izkazala za zelo plodovita, in plošča Aveilut je eden mnogih vrhuncev preteklih nekaj let, ki izhaja iz tedanjega, za mnoge apokaliptičnega stanja. A žalovalni ritual dvojca Scarcity trenutno predstavlja osamljeno kapljo, ki tu in tam še pade na monotono metalsko sceno letošnjega leta. Ponudi izkušnjo, zelo blizu nekakšne verske izkušnje očiščenja in preizkušnje kolapsa človekove duše, pa naj bo to zaradi smrti ali pač kakšne druge oblike izginotja.