SCHNELLERTOLLERMEIER: RIGHTS

Cuneiform, 2017

Po skoraj treh letih se na frekvenci 89,3 MHz ponovno posvečamo švicarskemu triu Schnellertollermeier, ki je minuli oktober povil svoj četrti album Rights. Po prvih dveh ploščah  mračnega avantgardnega jazza je mladi trio leta 2015 presekal pot z albumom X, ki je milo rečeno žanrsko preskakoval in nemirno pretresal na eni strani zavajajočo lahkotnost spevnih melodij in uglajene improvizacije, na drugi pa neotesanost ter izpade hrupnega, matematičnega rocka in industriala v še vedno zelo detajliranih raziskovanjih. Nič čudnega torej, da so mlado švicarsko zasedbo nekateri oklicali za brutal jazz, punk jazz, avantgardni punk rock, progresivni punk in še marsikaj drugega, kar pove veliko o problematiki predalčkanja, hkrati pa na sprejemnika oziroma bodočega poslušalca deluje ža kar nagajivo spletkarsko. Andi Schnellman, Manuel Troller in David Meier v nespremenjeni power trio postavi po več kot desetih letih medsebojnega sodelovanja še naprej entuziastično odkrivajo zajetne nabore iznajdljivih glasb in tudi z novim albumom Rights se ne mislijo ustaliti. No, mogoče so se z novo ploščo še najbolj približali takšni ustalitvi …

Četrti album sestavljajo štirje komadi, ki so glede na njihove predhodne zapise še najmanj jazzovski ali improvizirani. Ta nekonvencionalni instrumentalni, na kitari baziran organski trio bolj kot odprtost in ohlapnost impro sestavov tokrat v ospredje postavi preciznost, dinamiko, medigro in energičnost znotraj raznolikih segmentov celote albuma. Zametke komadov naj bi celo preizkusili na osmih koncertih, preden so se spravili v snemalni studio. Gre za album z veliko manj preskoki, a zato z veliko bolj intrigantnimi, v ozadju naraščajočimi spremenljivkami, ki lahko že ob rahlem padcu koncentracije na glavo obrnejo na začetku zastavljeno nedolžno temo. Od meditativnega kitarskega zametka do rezke ostrine v rockovski razpaljotki, od surove disonančne diskusije prek kratke umiritve do razpustitve nadzora s hrupom celotnega tria. Dodelanost in sestavljenost komadov je očitna že ob prvem poslušanju, vsako vnovično pa razkriva nove delce, detajle, obronke in intenzivnosti v drugačni luči.

Otvoritveni komad Rights smer albuma začrta konkretno in intenzivno, s poliritmičnimi bobnarskimi vzorci in hkratnimi nasnemavanji kitarskih loopov. Slednji so prisotni skozi celoten album. Melodičnost po večini nosijo že začetni kitarski flažoleti, ki dirigirajo gradnjo stranskega drugega tira za vznikajoča ubiranja. Egoizem solističnih pretegovanj s ploščo Rights ni prisoten pri nobenem od instrumentov, vse deluje kot premišljena celota in do potankosti predelana zvočnost, ki kljub zahtevnosti kliče tudi k plesnim momentom. Na albumu Rights več kot očitno izstopajo dinamična potrpežljivost a la Dawn of Midi in Battles, živčna in hkrati nagrajujoča zeljarsko-rockerska repeticija denimo po vzoru Can ter eksperimentalno-rockerska vihranja zasedbe Sonic Youth. S poudarki zamegljena gruvaška jačina se zna hitro preleviti v poliritmično rokačino in obratno. Distorzirani odfuki so presekani s še bolj objestnimi poudarki. Vse to in še več torej znotraj tekoče ure z albumom Rights, ki ga brez slabe vesti lahko okličemo za najbolj ustaljen album zasedbe Schnellertollermeier do sedaj.