Seine: Sno sna

Moonlee Records, 2017

Ob nekaterih bendih je včasih kar težko verjeti, da izdajajo šele svoj prvi album. Eden takšnih je zdaj Seine, ki je od kantavtorskega solo stranskega projekta Ivana Ščapca sicer res šele v zadnjem letu ali dveh prešel v polnokrven bend - slovenski publiki sicer mogoče v spominu predvsem kot eden absolutnih vrhuncev letošnjega festivala Ment -, a je bilo pred tem njegovo prisotnost na balkanski alternativni sceni moč zaznavati že kakšno desetletje. In če lahko še vedno objokujemo dan, ko se je zaključila skupna pot Ščapčevega benda Vlasta Popić, poleg Repetitor in Nikki Louder morda ključnega sodobnega regionalnega post punk proizvoda, nam je Seine sredi septembra z introvertiranim, a zvočno zelo odprtim albumom Sno sna končno nakazal pot k prebolevanju.

Čeprav dokaj trdno usidran na teritorij indie-folk-rocka, že reference, kot so Straight Mickey & the Boys, Moskau ali Škrtice, s katerimi se ponašajo člani Ščapčevega benda, nakazujejo potencialno osciliranje med progresivnim, eksperimentalnim in klasično kitarskim, kar pogosto asociira na sodobni baročni pop prelomnih indie zasedb tipa Grizzly Bear ali Woods. Ob dokaj minimalističnem bobnanju glasbo v gibanje pogosto pošilja psihedelični bas, najočitneje morda že v uvodni skladbi Spavam, ki s pospešeno Come Together bas linijo in z I'm Only Sleeping besedilom zveni vsaj malce beatlovsko ter sodi med najbolj dostopne, pa hkrati najboljše trenutke plošče. Poleg oprijemljive energičnosti, ki je v katerem drugem komadu morda še malce manjka, Spavam, sicer pa na primer tudi dinamičen in nepredvidljiv single Šilo, izstopata kot ena očitneje bendovskih, skupinskih projektov, ki ne temeljijo le na Ščapčevi kantavtorski ideji.

Po drugi strani kljub antirockovskima poziciji in zvoku pomembno vlogo igrata tudi minimalistično kabaretna Bubamara in hrvaška ljudska acapella pesem Janko, ki albumu vdihujeta dinamiko, pa četudi je za to najbolj zaslužna njuna drugačnost kot všečnost. Morda ključen element njunega izstopanja se ne skriva v samem zvenu, temveč v njuni ekstravertiranosti, v njunem pripovednem načinu, ki pozornost z avtorjevih razburkanih misli in čustev, podobno kot antivojni komad Puška, preusmeri navzven. Sicer pa so besedila, ki nam jih Ščapec prenaša z nebrzdanim, visokim, androginim vokalom, večinoma izrazito izpovedna ter usmerjena v razdelovanje poetove in naše mlade odrasle izgubljenosti, vsakič predstavljene na dovolj svež način, da pri poslušalcu pusti vtis, tudi če ga ne zabava vedno s spevnimi refreni.

Sno sna v svojem bistvu seveda niti ni zabava. Kot se morda naizraziteje razodeva v potencialnem vseregionalnem live hitu Ko, gre bolj za zaspan in zasanjan dan po zabavi. Za mačke, jointe, masturbiranje in vse, kar še spada zraven k introspekciji trenutkov, ko si najnižje, zato da si lahko bil prejšnji večer najviše. In da boš morda kmalu spet: album zaključi vsaj malce izstopajoča skladba Ljubav, že v vokalu, še bolj pa v besedilu pozitivneje naravnan pop-rock komad, ki deluje kot nepričakovana luč na koncu tunela, pa naj ta luč res pomeni odkritje ljubezni ali le odkritje samega sebe.

Debitantski dolgometražni izdelek projekta Seine morda res ni zvočno pretresljiv in mu lahko v določenih fragmentih - s folkovsko ironijo Denisa Katanca, reverbiranim nojzom Vvhile, repetitivno psihedelijo Pridjevov ali pa zasanjano melanholijo dua Ti - tudi na tem območju hitro najdemo sopotnike, po drugi strani pa omenjena Ljubav denimo še zadnjič lepo ponazori pristno in izvirno aranžirano mešanico negotovosti in optimizma, kakršno pogosto neuspešno lovijo tudi širše uveljavljeni indie umetniki, Sno sna pa jo ponuja v izobilju.