Shackleton: Departing Like Rivers

Woe to the Sceptic Heart!, 2021

V Berlinu živeči samotni jezdec britanske basovsko-ritualistične elektronske izraznosti Sam Shackleton ne potrebuje posebnega predstavljanja. Enigmatični veteran, ki skopari z intervjuji in medijsko pojavnostjo, se je v zgodnjih dvatisočih v zavesti dubstepovske publike zakoreninil kot soustanovitelj založbe Skull Disco s samosvojimi izpeljankami takrat še razvijajoče se dubstepovske izraznosti. V širšem miljeju elektronske muzike ga je na radar leta 2007 postavil Ricardo Villalobos z apokaliptičnim 20-minutnim remiksom njegovega komada Blood On My Hands. V naslednjih letih se je uveljavil kot eden zgodnjih predstavnikov hibridnega basovskega techna in stilistične amalgamacije v smislu ustvarjanja zunaj žanrskih parametrov ter stapljanja glasbenih tradicij z različnih celin v edinstveno psihoaktivno tvarino. Pri tem je uspel destilirati povsem svoj izraz nekakšnega »4th world« techna po vzoru nedavno preminulega vizionarja Jona Hasslla, ki je koncept v 80. letih opisal kot primitivno-futuristično glasbeno estetiko, ki elemente svetovnih glasbenih tradicij prepleta z naprednimi elektronskimi tehnikami. Skratka, nekakšen »folk« iz neznanih oziroma namišljenih kotičkov našega planeta.

 
 
 Departing Like Rivers, prvi Shackletonov solo album po devetih letih, prihaja po seriji konceptualno sofisticiranih albumskih sodelovanj z glasbeniki z različnimi ozadji. Med njimi so bili dubstepovski sovrstnik Pinch, mojstrica vokalne hipnoze Anika, italijanski odrski posebnež Ernesto Tomasini ter poljski jazzovski skladatelj in klarinetist Wacław Zimpel. To pove veliko o njegovi prilagodljivosti in raziskovalnem duhu – navsezadnje si priimek deli z enim najpomembnejših obrazov herojske dobe raziskovanja Antarktike. Ob odsotnosti povezovalnega koncepta album predstavlja povratek k esenci Shackletonovega zvočnega univerzuma, kot smo ga spoznali na albumih Three EPs in Music for the Quiet Hour, s katerima je široko odprl portal sintetične ezoterike. Za razliko od nekaterih predhodnikov, ki so bili modernistično zapleteni, mestoma moreče zahtevni, je Departing Like Rivers njegova najbolj dostopna izdaja. To pa ne pomeni, da se je producent kakorkoli odpovedal svoji »world-building« estetski tangenti. Njegova zvočna patina je bolj ASMR-jevska, hipnotična in haptična kot kadarkoli doslej. Shackleton nas prebada s svojimi neulovljivimi zvočnimi prikaznimi, ki se sprehajajo skozi epske, celo do 14-minutne kompozicije, kot je zaključno obredno maziljenje z naslovom Transformed Into Love. 
 
 Če smo pri elektronski muziki že od Kraftwerkov navajeni na mehansko rigidnost, ki izhaja iz parametrov definirane matrice, je čar Shackletonove muzike prav v bežanju od tega omejujočega determinizma, v iskanju svobode, nekakšne organskosti znotraj objektivnih tehnoloških determinant. Produkcije, kot je The Turbulent Sea, učinkujejo kot instrumentalna izvedba, saj posamezni aranžmajski segmenti neopazno menjajo taktovske načine, višajo in nižajo tempo, se nesluteno zlivajo drug v drugega in nasploh posedujejo nekakšno gestikularno, kinetično moč, ki jo občutimo ob poslušanju živega igranja na inštrumente. Prav zato je edina relevantna asociacija muzika že omenjenega Hasslla, recimo album Dream Theory in Malaya: Fourth World Volume Two. 

Kot je poudaril Shackleton sam, ga pri ustvarjanju navdihujejo zamaknjena mistična stanja in videnja, stičišče med zavestjo in nezavednim, dihotomija med našo smrtnostjo in iskanjem večnosti. Njegov svet je svet večplastnih disonanc in odmevov, zamaskiranih folkovskih samplov, ki zvenijo kot iz polsna, psihotropnih zvončkljanj in cingljanj, žvenketanj in pršenj, šelestenj in brnenj, glomaznih basovskih frekvenc, ki tresejo tla, in transcendentalnih perkusij vseh možnih izvorov. Gre torej za svet nekakšnega techno spektralizma, če se sklicujemo na klasično avantgardo, ki nas kot Rousseaujeva Krotilka kač vabi v nedrja mračne džungle. 

Album je nujno doživeti v celoti kot 63-minutno meditacijo, metaforično potopitev na dno reke, kjer mimo nas tečejo zvočni tokovi preteklosti in prihodnosti ter neposredno spreminjajo našo človeško bit. Če smo v komadu One Of Us Escaped, ki gravitira okoli gesla »the sky’s about to burst«, sprva vrženi v objem psilocibinskega nelagodja, pa se nekje na polovici skladbe nad nami razpre nebo in skozenj pogleda božji prst, s katerim se srečamo kot Michelangelov Adam na stropu Sikstinske kapele. Naj bo ta primerjava še tako poceni, atmosfera pričujočega albuma, ki jo uteleša uvertura Something Tells Me / Pour Out Like Water, neposredno odseva nelagodje, zloveščnost in temačno ekstazo (o)kultne osme epizode tretje sezone serije Twin Peaks. Tiste s posnetki atomske bombe, morilskimi možmi iz senc, glasbo Krzysztofa Pendereckija in eno najbolj drznih montaž v zgodovini televizije. Kot Lynch tudi Shackleton na tem albumu v nas sproža podobno amorfna, begajoča občutja in nas srka v svoj podzemni svet senc, v katerem ni ne črne ne bele, samo neskončen snop fluorescentnih sivih odtenkov. 
 
 Shackleton ostaja predstavnik modernistične ambicioznosti progresivnega rocka v kontekstu sodobne elektronike. A namesto na tehnični virtuoznosti in epskosti je poudarek na kompleksnosti naših čustvenih odzivov, ki nikoli niso eksplicitni, enoznačni, preprosto ubesedljivi, pač pa vselej izmuzljivi, dvoumni, multidimenzionalni kot mistična videnja Hildegarde iz Bingna. Z Departing Like Rivers se Britanec ponovno dokazuje kot enkraten raziskovalec elektronskega misticizma in vizionar sintetične psihedelije. Da je to res tako, se lahko v živo prepričate tudi sami že ta četrtek, ko bo Shackleton nastopil v Kinu Šiška v sklopu festivala Sonica.