SHED: The Traveller

Ostgut Ton, 2010

V svetu elektronske glasbe bi težko našli odkritosrčnejšega sogovornika, kot je Shed, čigar pravo ime je Rene Pawlowitz. Kratek in jedrnat v intervjujih, kaže izredno ravnodušnost do bodočnosti techno glasbe. Pogosto (morda prevečkrat za svoje gmotno dobro) izrazi zdolgočasenost nad mnogimi sodobnimi techno izvajalci. Včasih tudi upravičeno, kajti v nasprotju z legijo producentov, ki se čikaške in detroitske zapuščine dotikajo v obliki brezdušnih imitacij, je Nemec zadnje desetletje posvetil revidiranju osnovnih gradnikov UK hardcora, jungla in breakbeata, ki so nanj v najstniških letih pustili neizbrisen vtis. Oziranje v preteklost pri Shedu ni posledica nostalgije, temveč hitenja v novo prihodnost. Namigi te zgodovine in znaten vpliv dubstepa, ki jih uteleša v evropske techno oblike, so namreč odlična alternativa komercialnim in kalcificiranim zombijem, ki jih Nemec javno zavrača.

Ob prelomu tisočletja je Pawlowitz, nezadovoljen z naraščajočo strukturno rigidnostjo v technu, pričel eksperimentirati z breakbeati. Štiri leta kasneje se je dokopal do svoje prve izdaje in marljivo, vztrajno nadaljeval z gradnjo zvočnosti, iz katere seva enkratna tevtonska učinkovitost. Berlinčan ima pretanjen čut za ustvarjanje funkcionalnosti; njegova jeklena zavezanost h groovu je v stranskih funkcionalno-plesnih projektih EQD in WAX več kot očitna. Toda Shed najbolj zažari v dolgometražnem formatu. Njegov prvi album, plošča Shedding The Past iz leta 2008, je bil nedvomno tisti, ki ga je narisal na svetovni techno zemljevid brez odvečnih fanfar. Vseboval je trepetajoče vrtinčenje okoli 4/4 matrice, ki jo je obenem gnetel, in tako odpiral portal v še neokrnjene zvočne pokrajine. Shedding The Past je bil osredotočen, deziluzioniran razmislek o zgodovini techna, ki je nehote nakazal potencialni pobeg v prihodnost.

Dve leti kasneje se soočamo s Shedovim novim izdelkom The Traveller, ki nas kakor njegov predhodnik znova vabi, da v sebi poiščemo in redefiniramo pomen oznake techno. Vendar za razliko od prvenca, ki je vlekel močno pripovedovalsko linijo, The Travellerju ravno te primanjkuje. Pawlowitz v malo manj kot petdesetih minutah novega albuma nepričakovano menja ritem in tempo komadov, preureja morje polpreteklih elektronskih šablon in jim filigransko dodaja svoj edinstven žig. Uvodni STP2 nas nežno pokrije z razpoloženjsko tančico detroitskega prvega vala, že po minuti in pol pa se moramo soočiti s kovinsko in udarno Keep Time. Večminuten, visokofrekvenčen swing nas nikakor ne pripravi na polžje počasno dub abstrakcijo The Bot. Že na začetku postane jasno, da se The Traveller niti ne ozira na poslušalca niti mu noče ugajati; je diskretna zbirka razglednic samotnega popotnika, nomada.

The Traveller je izjemno subtilen album. Izbrane zvočne prvine iz ene kompozicije Shed prestavlja v drugo, vendar med prehodom zamenjajo funkcijo, kar posledično spremeni slog pesmi. Atmo-Action obuja breakbeat techno romantiko, kakršne nismo slišali že od časa Carl Craigovega 69 obdobja. Prehod iz Atmo-Action v 44A (Hardwax forever!), Pawlowitzev hommage legendarni berlinski prodajalni plošč, izpade zaradi opisanih postopkov najbolj naravna stvar na svetu. Shedova ujetost v nemško okolje, zavračanje domače scene in želja po pobegu v otoško bas sceno postanejo v drugi polovici albuma res razvidni. Zlitje obeh estetik mu dokaj uspeva: laserski arpeggio komada No Way! je dober poskus dubstepa; HDRTM arpeggio ohrani, mu doda delay in konstanten ritem, kar ga zvočno prestavi v os Basic Channel-Oneohtrix Point Never. Da stvari ne bi postale predolgočasne, Shed sanjavost preseka z mogočnim My R-Class, ki zveni kot acid techno muha, ki je ušla iz sobotnega žura v berlinskem Berghainu. Hi-hat iz tega komada se ohrani in preseli v poskočni Final Experiment, še najbolj podoben komadu Another Wedged Chicken z njegovega prvega albuma. Predzadnji Hello Bleep! je referenca na sheffieldski bleep techno, zaključni Leave Things pa s trance akordi in 160 udarci na minuto popelje plošček do ekstatičnega ambientalnega jungle zaključka. Album torej res ne drži slogovne koherentnosti, toda s ponavljanjem zvočnih prvin iz komada v komad še zmeraj vzdržuje močno rdečo nit.

Shed očitno poskuša zlomiti vse šablone in to mu na novem albumu odlično uspeva. The Traveller se ne ukvarja toliko s techno formalnostmi; bolj skuša priklicati zeitgeist techna, ki je bil prepojen s pionirskim zanosom izumov in eksperimentiranja. Rene Pawlowitz zares producira elektroniko najvišjega kalibra, kajti opravka imamo z enim najboljših techno albumov letos. Plošča govori sama zase, je zvesta svojemu ustvarjalcu in orje razburljivo strugo za prihodnost. Toda Shedov največji prispevek technu ni glasba, temveč njegova jedrnata in iskrena persona, ki enostavno ne sledi trendom, ne fejka in ne skuša vsem ugajati. Shed namreč ne sledi nikomur - Shed vodi.