SHELLAC: DUDE INCREDIBLE

Touch And Go, 2014

Abrazivni Shellac so izdali nov album! Ta stoji pod imenom Dude Incredible in je bil izdan - kot že tistih nekaj pred njim - pri založbi Touch And Go. Kot že prejšnjikrat z albumom Excellent Italian Greyhound smo tudi na Dude Incredible čakali polnih sedem let. Shellac pač ne slovijo po kakršnemkoli omejevanju, sploh pa se ne omejujejo z roki in časom. Ne meneč se za pričakovanja ostalih se gibljejo po svojih tirnicah in zavijejo med množice, ko si želijo same zaviti tja.

Ne glede na vnovično sedemletno sušno obdobje Shellac tokrat niso postregli z ničemer zares novim. Dude Incredible zveni kot še en album Shellac. To ne pomeni, da album ni izvrsten, kvečjemu to, da je Albinijeva druščina zares dobra v tem, kar počne. Steve, Bob in Todd v svojo glasbo ne vnašajo (več) kakšnih velikih novosti, a ravno s tem dokazujejo, da napredek v pomenu “novega” ni vedno tudi znak kvalitete. V njihovem primeru je to zgolj stalnost. Ko govorimo o Shellac, točno vemo, kaj lahko pričakujemo - zmes math- in noise-rocka, prelito z družbeno kritiko - in kot taki nas Shellac še enkrat več niso razočarali.

Dude Incredible zajema devet skladb razpona od dobre minute do šestih minut. Čeprav s konceptualno podobno tematiko se pesmi vsebinsko precej razlikujejo med sabo. Album otvori istoimenska skladba Dude Incredible, ki nas že takoj na začetku opomni, da se ni veliko spremenilo od že znane glasbe zasedbe Shellac. Še vedno obkroženi z vse preveč nejasnostmi, alienirani od celote, se lovimo v kaotičnem vrtincu pomenov in dejanj, pričakovanih z druge strani. Enako ostro in odkrito nadaljujejo s skladbo Compliant, ki jo odpoje basist Bob Weston. Poleg besnega basa in že omenjenega vokala pri komadu Compliant Weston tokrat prispeva k albumu nekoliko več back vokalov kot poprej.

Niti s komadom You Came In Me, ki se na satiričen način dotika seksualnosti, Shellac ne presežejo temačne narave svoje muzike. Steve na kitari, sploh pa z vokalom, nepopustljivo para membrane med različno skoncentriranimi tesnobnostmi, Todd na bobnih udarja po naših percepcijah resničnosti vsakdanjega življenja in Bob z basom, ki se niti za trenutek ne zmeni za naše notranje boje in nesigurnosti. Iz komada v komad se tesnobnost le še nepopustljivo stopnjuje, in vendar nas ne pušča v apatiji, temveč nas hkrati pobira s tal ali pa, po Platonovo, pošilja iz jame na plano.

Muzikalično Shellac tudi tokrat prehajajo od briljantnih, dolgih inštrumentalnih začetnih vložkov, ki znajo biti tudi nekoliko bolj umirjeni, pa vse do razigranih, vreščečih, nojzerskih vpadov, značilnih predvsem za zadnje polovice skladb. Čudovit komad takšnega tipa je recimo Riding Bikes, v tem kontekstu pa bi lahko izpostavili tudi skladbo Gary, ki se proti koncu prav tako fino razigra.

Torej, Shellac so še enkrat dokazali, da lahko, ko hočejo, ponovno navdušijo s svojim delom, vedno aktualnimi tematikami problemov družbeno skonstruirane realnosti in naših vlog v njej. Od avtoritete do nadzora - z Dude Incredible so Shellac svoja prepričanja v javnost zopet ponesli s stilom in z odobravanjem poslušalcev.

Dude Incredible lahko torej brez resnih pomislekov in brez slabe vesti postavimo ob bok albumu, kot je 1000 Hurts. Shellac so Shellac, glasba je bila in ostaja ravno tako surova kot stejki po Albinijevemu receptu, točno takšna, kot nam je bila vedno všeč.