Shilpa Ray: Door Girl

Northern Spy, 2017

V tokratni Tolpi bumov se posvečamo Shilpi Ray, ki je izdala svoj sedmi studijski album z naslovom Door Girl. Kot samostojna izvajalka se je prvič pojavila leta 2011 z albumom A Fish Hook an Open Eye. Žanrsko se giblje v indie rock vodah, pripisujejo pa ji podobnost z Blondie, The Cramps in s Screamin' Jay Hawkinsom. Njeno petje naj bi celo spominjalo na imena z veliko začetnico, kot so Patti Smith, Nick Cave in Ella Fitzgerald.

New York je mesto, v katerem so ustvarjali in ustvarjajo mnogi glasbeniki. Je kraj, ki je navdihnil in tako soustvaril nekatere izmed kultnih albumov zgodovine rocka. Denimo Lou Reedov New York, nikoli pozabljeni Horses ene in edine Patti Smith in navsezadnje tudi recimo Freedom Tower – No Wave Dance Party 2015 benda Jon Spencer Blues Explosion. Kaj tako posebnega in navdihujočega se tam skriva, nam Shilpa Ray predstavi skozi opus dvanajstih pesmi, ki tako skozi melodije kot skozi besedila opisujejo življenje v tem velemestu.

Življenje, kot ga Shilpa Ray predstavlja skozi svoje osebne izkušnje, je polno vzponov in padcev, ki se prelivajo v harmonijo tistega, kar smo. Vsi elementi se sestavijo v celoto, ki ustvari našo končno podobo. Izkušnje življenja in prepreke, ki nam jih to postavlja, so tiste, ki nas krepčajo, včasih tudi zlomijo, vendar so ravno te stvari tiste, ki nas držijo v vztrajanju in preizpraševanju samih sebe tudi v trenutkih najglobljih eksistencialnih kriz.

S poslušanjem plošče Door Girl se sprehodimo skozi avtoričina doživetja, kot jih ta poveže z glasbo. Ta nam razpre paleto vseh mogočih melodij – od kantavtorskih spevov do tistih trših, ki nas pribijejo ob realna tla, k našim globoko potlačenim občutjem. Te skladbe v nas razburkajo življenje, kot ga živimo vsi. Na dan privrejo vse pod površino skrite izkušnje in občutki, kot je čutiti denimo ob naslednjih verzih skladbe You're Fucking No One:

»I love to shout loud in the dark
So keep your stuck-up hoes a'coming
Cause I know what you really are
Shove me out to places far
Away from the amusement park
Change your friends all you want
Cause you can't
Always get me off …«

Skozi vse notranje čustvene boje nas Shilpino subtilno petje naposled pripelje do trenutka, ko narativa ni več postavljena v New York, temveč se prestavi v naše okolje, v nas, ki smo z njo, sprehajamo se v njeno bistvo, torej v bistvo samih sebe. Je nekakšen stik s samim seboj, z vprašanjem individualizma sodobnega sveta in tega, kje stojimo v tem trenutku tukaj in zdaj.

Na naslovnici albuma vidimo avtorico sredi množice ljudi, viden je neonski napis z naslovom albuma in imenom glavne protagonistke, podobnost z naslovnico istoimenskega albuma New York Dolls iz leta 1973 pa tudi seveda ni naključje. Gre namreč za album z rahlim pridihom nostalgije, ki je očitna denimo v vintage, indie ritmih, kakršne slišimo predvsem v pesmih Shilpa Ray's Got a Heart Full of Dirt in Rockaway Blues. Ritmi doo wopa nas zapeljejo v čase, ko človek še ni stal osamljen med množico ljudi, plešočimi sami s seboj.

Če smo v začetku omenili, da je New York navdih mnogim glasbenikom in njihovim kultnim albumom, lahko zdaj na tem mestu dodamo še, da se Shilpa Ray z melanholično surovo realnostjo, ki predstavi življenje takšno, kot je, skozi recimo temu in your face metodo plošče Door Girl vsekakor približa, če ne celo postavi ob bok že omenjenim kultnim newyorškim avtorjem. Je izjema, ki potrjuje, da so takšne mojstrovine še vedno izvedljive. Zdi se, da je vprašanje, zakaj so kultni rock albumi še vedno the ones, dobilo odgovor. Preprostost je namreč tisto, kar v nas prebudi prvinskost in stik s samim seboj.