Shoe & Shoelace: Life In A Shoebox

Zvočni prepihi, 2022

Čevelj, šnirnica in življenje v škatli taistega čevlja. Tolkalec, saksofonist in baldahin modularnega stroja – prostorsko trojstvo, mrcvarjenje, brzdanje njegovega seštevka. Improvizacija – Brgs, Boršič, Stroj –, ki se po vseh digresijah jazzovskih prepogibanj in nojzerskih cefranj še najraje ukvarja s prepihovanjem tekstur, z nalaganjem in prelaganjem barvnih odtenkov alikvotnih tonov – vse pod usmerjevalno taktirko bolj ali manj naključne operativnosti analognega sintetizatorja.

Duo Shoe & Shoelace je v resnici rezultat najtežavnejšega obdobja koronavirusa, ko se je bil mednarodni trio Bootleg Unit, ki vključuje Jako Bergerja Brgsa, Jureta Boršiča in Colina Petita, primoran, vsaj začasno, razpustiti. Brgs in Boršič sta se odločila za ohranitev že v triu navzoče afinitete do zapletanja organskih zvočnih izvirov in njihove modulacije, elektronske predelave, v izmuzljivih, tudi po freejazzovsko odtegnjenih improvizacijah. Pri Shoe & Shoelace in tokrat obravnavanem albumu Life In A Shoebox gre torej za precej podobne godbene principe, vsaj kar zadeva preigravanja bobnov in saksofona – ta so, prvič, sklenjena v odzivu, drugič, odnosno neposredno vezana na sporadične sunke zankasto prepognjenih, razčetverjenih posnetkov odigranega, ki jih v realnem času jemlje, manipulira in odvaja sintetizatorska mašina oziroma Brgs za njenim ogrodjem. Lahko bi sicer na dolgo in debelo razpredali o tehničnih vidikih, odnosih in vlogah, ki stojijo v porah te muzike, a bo bistveno bolj smotrno, če pozornost premestimo na enega samega, na tistega, ki se ponuja kot najintrigantnejši, tj. na tistega, ki nase veže pretanjene specifike glasbene prostorskosti.

Ko v kontekstu plošče Life In A Shoebox govorimo o prostorskosti, ne merimo na variable akustike danega snemalnega prostora in njihovih izrabljanj, omenimo pa vselej, da je bil v tem primeru to žilavo-gromki Klub Metulj v Bistrici ob Sotli. Omenili smo že, da naključna sinteza zvoka v realnem času služi kot vodilo sicer prednostno improvizirani godbi. Pa vselej se zdi, da glavna poteza te sinteze ni v goli operativnosti sosledja odvzemanja, sprevračanja in dovajanja novega, ampak v posebnem, izrazito vetrnjáškem gradbeništvu, ki ga izziva. Brgs in Boršič sta lahko v enem trenutku ujeta v povsem suhem, bližinskem, tesnobnostno ozkem delovnem prostoru, v drugem pa že skoraj jadrata, odvozlana na varno razdaljo, po za tolkalsko-saksofonski duo neprimerljivo širokem polju. Ta variabilnost prostorskosti v srži posega sintetizatorja, ta škatla nestanovitne oblike, se torej predstavlja kot tista, ki v veliki meri usmerja igre v njej postavljenega čevlja in šnirnice, ne da bi kadarkoli celovito kljubovala njuni stalni, organski obliki. Sam zvočni rezultat je v svoji celosti temu prikladno resnično organski, vse, kar spremljamo, je pravzaprav njegova naravna mutacija v pač izrecno variabilnih prostoru in času.

Četudi Shoe & Shoelace neizmerno sijeta v bolj eksplicitno freejazzovsko opečatenih trenutkih, na plošči Life In A Shoebox izstopajo mesta, ko se duo prepleta v nekoliko manj dinamičnih, v širino razpotegnjenih glasbenih prizorih. Pri Boršiču to mestoma pomeni odmik od svobodnjaško pošvedranega jazzovskega vokabularja in osredotočenje na nadvse ozek tonalni spekter, tudi na razmazovanje enega samega tona prek razširjenih tehnik, prepihovanj, drsenj do prasketajočih nadtonov in že težko razpoznavnih tekstur, podobnih kakšni voluminozni, še mokri in pronicajoči oljnati sliki. Brgs pa tu razpreda s hrapavimi polzenji, zvončkljanji, z nadvlado nad idejo tolkala kot ornamenta, do brzdanja resnično demokratične teksturalne politike z njegovim sogodcem. Poleg tega tu omenimo še njegova sporadična odtekanja v stabilnejša ritmična nalaganja, ki hipno, a ostro zarežejo v navzoči protiformalni etos oziroma v že skoraj sarkastičnem tonu obelodanijo njegova trpka notranja protislovja.

V domačem eksperimentalno-glasbenem prostoru o elektroakustiki, tudi denimo njeni neposredni umeščenosti v freejazzovske formacije in godbene kontekste, danes vsekakor ne moremo več govoriti s konotacijami absolutnega inovatorstva, celovitega prekoračenja aktualno stoječih mej. Že sam pogled nad širino – RŠ-u sploh dobro znanega – Brgsovega opusa in njegovih, zdaj že kar kultnih Zvočnih prepihov ponuja mnogoter nabor intrigantnih eksperimentov znotraj kontekstov improviziranih operacij. Skratka, duo Shoe & Shoelace v svežnju domačih in/ali mednarodnih svobodnjaških angažmajev ni ultra izstopajoč ali posebno markanten – pa ne da si je to v resnici kdaj želel biti. Life In A Shoebox je tako vse prej odraz že v osnovi plodne delovne etike dveh relativno mladih glasbenikov, improvizatorjev, ki tokrat pač nadaljujeta metodične in estetske principe, zastavljene že s triom Bootleg Unit, vendar izrecno bolj razigrano, mladostno, pankersko, v znamenju vseh tistih čevljev, ki jih je jebeno težko sezuti.