Sigha: Metabolism

Token, 2017

V času festivalske techno kuge in neskončnih kopiranj Jeffa Millsa še kako paše čvrsta britanska noga, ki z lahkoto tapka v dnevni sobi ali maršira po klubu. Podobne upe na prefinjen, hipnotičen in razgiban techno je nekoč budil James Shaw, ki se je na techno zemljevid vpisal leta 2009 z izdajo na tista leta še relativno zanimivi založbi Hotflush. Zbliževanje techna in basovskih odvodov takrat še ni bilo tako izrabljeno, njegov navdihi pa so bili spočetka hitro slišni: Shed, Ben Klock, dub techno in London. Kmalu je sledila neizbežna selitev v Berlin. Techno kliše prvo leto morda ni obetal, a z večjo distanco do Scube in Hotflusha je na svoji platformi Our Circula Sound v naslednjih letih hitro našel pot na radar techno puristov in sladokuscev. Danes bi ga lahko z Blawanom in Shiftedom za nazaj površno uvrstili v »novi britanski techno val«, ki je obljubljal veliko, a zadnja leta zapadel v modularno onaniranje, pred tem pa izpustil možnost, da nadgradi klubske klofute z albumi, ki bi zveneli vitalno še dolgo po izdaji.

Britanska techno mladež je od 2010 v svoja jadra ujela ugodne techno in PR vetrove, padali so hitiči, na novo so servirali komade iz 90-ih in odkrivali vplive na pionirsko sceno. Predvsem pa se je na veliko vrtelo in pobiralo odlične honorarje, kjer pa se je nekoliko zalomilo. Novi val "fotrov" nikoli ni zares pospravil na smetišče, še več, par let vrtenja na polno je izmučilo večino mladcev, ki so zapadli v vedno bolj generične koračnice in tarnali nad pomanjkanjem navdiha. Sigha je sicer žgal kar uspešno, a čedalje bolj na prvo tableto. Zametki prefinjenega melanholičnega producenta so se na prvem dolgometražcu Living With Ghosts zdrobili v preveč lačnem ugrizu. Po krajšem premoru je Sigha s klubskega maratona uspel sestopiti z bolj abstraktno, eksperimentalno in primerno naslovljeno ploščo Purification Loops. Slednja je izšla pred tremi leti na legendarni angleški založbi Blueprint, ki je nakazovala, da je – vsaj zvokovno – čas za selitev nazaj v London.

Shaw je nemško natančnost in spoliranost umazal z britanskim techno pedigrejem in lani na belgijski matici "less is more" klasicizma Token z dvema EP-jema naznanil veliki povratek. Our Father in Christ Figures sta zveneli kot Toknov rezident Inigo Kennedy v dobri formi, ki svoj značilen masivni zvok izvablja iz kontrastov med pretečimi perkusijami ter subtilno romantičnimi padi in melodijami. Shaw si s Kennedyjem deli tudi ljubezen do Warpa, a ga poleg tega navdihujejo denimo še shoegaze pa Tim Hecker, Cortini in drugi mojstri hitro prepoznavnih atmosfer. Naveličan po letih žaganja je Shaw drugi LP sprva načrtoval v ambientalnih vodah, kar se na Metabolismu tudi sliši, a se je nato ponovno (z)našel v globljih techno teksturah.

Intenzivne in svinčene podlage se raztezajo skozi celoto albuma, Sigha pa potrpežljivo gradi klavstrofobično atmosfero, ki jo vedno znova predira hipnotično poigravanje. Na ta način lahkotno mutira med nočno pokoro in korali brez cenenih »DJ tool« trikov. Masiven zvok izklesa že intro Suffocate, ki spomni na The Haxan Cloak v najboljši horror izvedbi. Pulz nato nastavi Down in podobnosti s Kennedyjem se počasi pričnejo nabirati, a nekaj odvečne karamele se pocedi le iz Strobing. Se pa strobo konkretno vklopi predvsem nad Black Massing, Interior in Morning Star, ljubezen do nalomljene preteklosti in Warpa pa najbolj bujno vzklije pri Her. Sigha je tako pet let po prvem dolgometražcu le dostavil album, ki ga je obetal. S suverenim zavojem je zapustil festivalsko avtocesto in nas z Metabolism popeljal na zavito ter slikovito britansko techno magistralko, kjer lahko naletimo na ilegalen rejv ali fin Earl Grey.