Sigur Rós: Valtari

Parlophone, 2012 (distribucija Dallas)

Nekoliko daljša studijska odsotnost Islandcev Sigur Rós ni naključje. Zasedba, ki je ob koncu devetdesetih let preteklega tisočletja na glasbeni zemljevid pomagala postaviti post rock, se je pred izidom plošče Með suð í eyrum við spilum endalaust znašla v nezavidljivem položaju. Kako navdahniti žanr, v katerega ne verjamejo niti predstavniki sami.

Sigur Rós so bili prisiljeni svojo izraznost na omenjenem albumu približati popovski formi, saj so njihove zvočne abstrakcije, resnici na ljubo, v njej odlično delovale. Spomnimo se denimo skladbe Gobbledigook, ki je v strnjeni formi presenetila s prijetno ritmično-vokalno zvočno igro ter predstavila njihovo definicijo popa.

Morda je bil prav zaradi omenjenega vzgiba toliko bolj presenetljiv lanskoletni koncertni film INNI. Posnet prav v času koncertne turneje Með suð í eyrum við spilum endalaust je INNI presenetljivo surov dokument časa, ki je pod režijsko taktirko Vincenta Moriseta sijajno izkoriščal ponujeni katedralni ambient Alexandrove palače le lučaj izven Londona. Brez kakršnihkoli olepšav je zasedba v vrelcu hrumečih zvočnih plazov na plano potisnila svojo najbolj primitivno podobo ter nas z veliko mero ustvarjalne zrelosti hkrati opomnila, kaj jih je na prvem mestu ustoličilo med najzanimivejše ter samosvoje glasbene atrakcije.

Priprave na album Valtari navkljub vsemu niso bile enostavne. Kot je v nekem intervjuju dejal basist Georg Hólm, so tudi sami izgubili kompas ter nad ploščo skorajda obupali. Morda jih je ravno arhivsko pregledovanje INNI-ja opomnilo na samo bit Sigur Rós, saj je Valtari izrazit pomik k izvoru zasedbe, stran od tradicionalnejših form preteklih dveh studijskih plošč. Kar pa ne pomeni, da je povsem brez njunih elementov. Ne, Sigur Rós so ne glede na izrazni izvor, najsi bo to agresivnost in surovost ali zasanjanost in otožnost, predvsem čutni raziskovalci. Pot, ki so jo prehodili, je moč zaznavati na vsakem studijskem izdelku in Valtari v tem oziru ni izjema.

Naj bo v svoji svobodni strukturi bližje njihovi post rockovski tradiciji, je Valtari ambientalna plošča, ki jo  odlikuje izrazita koherentnost. Poudarjen ambientalni moment, ki pravzaprav tvori osrednje vodilo plošče, Sigur Rós omogoča nizanje zvočnih impresij in prelivanj med njimi, abstraktno izražanje ter tvorjenje pravljičnega sveta, kjer ni ničesar prepuščeno naključju. Valtari je v primežu odmevov in plastenju zvočnih nians izrazito intimen. Plošča zato ne prinaša zares oprijemljive in zapomnljive skladbe, saj je na Valtariju vse podrejeno doživetju. S  tovrstnim pristopom je Sigur Rós uspelo lastne čutne vzgibe, ne da bi delovali prisiljeno, povezati v enovito in celostno  formo, kar jim je omogočilo veliko večjo osredotočenost pri samem tvorjenju plošče. Manko izrazitega singla Valtariju tako prej koristi, kot ne, saj vsak vstop v čudežni, v melanholično tančico odet svet,  pričara novo izkušnjo ter poslušalca vanj posrka, če je le pripravljen sprejeti ponujeno roko.