Six Organs of Admittance: The Veiled Sea

Three Lobed Recordings, 2021

Včasih te kdaj kakšna stvar preseneti. Včasih pričakuješ presenečenje, pa te stvari vseeno vržejo po tleh. Včasih pa Six Organs of Admittance izda nov album. Ob tem fluidnem solo projektu kitarista Bena Chasnyja se namreč že 23 let praskamo po glavi in sprašujemo o smeri, v katero bo krenila njegova glasba. V času začetkov projekta je bila ta sicer zasidrana v freak folk, označbo, ki jo Six Organs of Admittance še zdaj radi dodelimo, a z diskografskimi popotovanji v denimo drone [drOun] in težje kitarske žanre postane ta označba bolj ko ne ohlapna ter absolutno neprimerna za opis albuma, ki se je znašel v tokratni Tolpi bumov.

Plošča The Veiled Sea se začne z dvoinpolminutno uvodno prosto kompozicijo Local Clocks, ki nas nekoliko vprašljivo vpelje v – kot se izkaže kasneje – zelo drugačno zvočno ekspedicijo preostanka albuma. Večino časa preživimo obdani s podlagami sintetizatorjev, čez katere Chasny divje solira z zelo distorzirano kitaro s tipičnim zvenom 80-ih. Komadi so dolgi, solaže prav tako, lahko bi jih označili za podrkavanje, če se ne bi tako prijetno zlile z ozadjem prijetnejših, skoraj dronerskih sintov. Celotna zadeva tako postane lažje prebavljiva, skoraj ambientalna, fokus ni zares na solažah samih, temveč na gibanju celotnih komadov. Gre torej za grajenje soundscapov, pri čemer se mora poslušalec prepustiti glasbi, brez razmišljanja, brez spraševanja ... denimo o tem, kako dolg je pravzaprav lahko solo, preden preneha biti solo?

V določenih trenutkih, v katerih bi denimo v drugih komadih običajno nastopil solo, se v The Veiled Sea pojavi vokal, ki nerazločno odpoje par linij besedila in tako nenadno, kot se je pojavil, tudi izgine. Album je v svoji zasnovi kar kaotičen, še posebej v primerjavi z izstopajočim albumom Companion Rises, lanskim presežkom v diskografjiji Six Organs of Admittance. 

Ta je kljub enaki minutaži deloval bolj kompaktno in celostno. Če bi The Veiled Sea označili za razočaranje, pa vendarle to ne bi bilo pravično – plošča namreč vsebuje precej pozitivnih elementov. Zvočna produkcija je izjemna, kot je tudi plastenje inštrumentov, poslušanje albuma, še posebej na dobrih zvočnikih, je tako pravi užitek. Štikelc Old Dawn je hvalevreden in dobro umeščen ambientalni premor od deročih kitarskih linij, ki so, čeprav znajo biti mestoma nadležne, konec koncev tehnično zelo kvalitetne in zahtevne. Problem nastane zaradi izrabljenosti, kitarski solo je v svojem bistvu in z razlogom krešendo skladbe, njen vrh, kot vrh pa bi naj predstavljal manjši del celote. 

Album se konča s priredbo J’Ai Mal aux Dents nemških krautrockerjev Faust. Ta v svoji poskočnosti in igrivosti predstavlja lep kontrast preostanku plate. Ponavljajoči se elementi so dobra podlaga za grajenje in ustvarjanje gonilne sile, akustične kitare so široke ter dobro umeščene v miks ... in solo – najpomembneje – ni predolg. Če bi morali celoten album umestiti v en žanr, bi bila najbolj ustrezna označba zanj krautrock, izbira te priredbe za zaključni komad pa je še kako na mestu – pravzaprav nam  ponudi vpogled v avtorjevo razmišljanje o plošči, o navdihu zanjo. 

Plata The Veiled Sea je zanimivo zvočno popotovanje, a kot večina potovanj se na trenutke tudi ta vleče. Sprva so prizori še zanimivi, po nekem času pa se žal začnejo zlivati v eno. Kljub temu smo kot tudi ob koncu potovanj zadovoljni, da smo se nanje podali – poanta ni v destinaciji, temveč v poti sami. The Veiled Sea ne moremo oceniti z drugim kot dober album, četudi je na trenutke prezahteven v strukturnih odločitvah.