SLAYER: Repentless

Nuclear Blast, 2015

Kalifornijski kultni thrasherji Slayer so od leta 2009, ko je izšel njihov predzadnji album World Painted Blood, pa vse do danes preživeli dva huda udarca – prvi je odpustitev povratnika, a hkrati originalnega bobnarja Davea Lombarda, bojda iz poslovnih razlogov, drugi pa smrt kitarista/tekstopisca Jeffa Hannemana, ki ga je že nekaj let pred smrtjo najpogosteje nadomeščal kitarist zasedbe Exodus, Gary Holt. A Slayer, katerega originalno jedro tvorita basist/vokalist Tom Arraya in kitarist/tekstopisec Kerry King, mesto Hannemana in Lombarda pa sta prevzela kitarist Gary Holt in bobnar Paul Bostaph, se ne dajo in po sprijaznjenju s Hannemanovo smrtjo, spremembi dolgoletne založbe (zdaj so pri založbi Nuclear Blast) in mnogih koncertih, je nedolgo nazaj na svet prišla plošča Repentless.

Če pogledamo, kaj vse so v zadnjih 6 letih Slayer dali skozi, bi lahko ploščo bolj primerno poimenovali ''relentless'', saj je zasedba neustavljiva. In ne dela kompromisov, kar se sliši v vsaki minuti plošče, ki je tako kot plošča God Hates Us All izšla na usodni datum 11. 9., le da je prej omenjena plošča res izšla na dan uničenja newyorških dvojčkov, nova pa na 14. obletnico tega usodnega dogodka. To, da je plošča brezkompromisna agresivna trešačina, je jasno in logično, saj gre za Slayer, ameriško zasedbo, ki se niti v najslabših časih metala, torej v letih, ko so metal tacali grunge bendi ali pa je sam metal izgubil svoj »edge« s tem, ko je našel uteho v kopiranju Metallicinega »Black Albuma«, ki se torej niti v teh temnih časih 90-ih let ni niti enkrat oddaljila od ekstremnosti, ki so jo na sceni zakoličili njeni albumi Hell Awaits, Reign In Blood, Seasons In The Abyss ter South Of Heaven. Je pa res, da dejstvo, da gre za Slayer ploščo, še ne pomeni zagotovila, da je le-ta tudi avtomatično zelo dobra.

Če ga postavimo ob bok plošči World Painted Blood, je album Repentless veliko bolj metalski. Mogoče je kitarski ton malce nižji kot smo ga vajeni pri Slayer, a so kitarske linije že pri naslovnem komadu Repentless in nekaterih drugih bolj poklon albumoma Hell Awaits in Reign In Blood, kot bi Kerry King v iskanju navdiha spet pogledal v čase Judas Priest, Venom, Iron Maiden in podobnih, zaigrano seveda na Slayer način. Punka in HC-vplivov kot so bili razvidni na predhodniku iz leta 2009, ni začutiti v tolikšni meri. A ne ostane zgolj pri gledanju v preteklost na tak način. Kerry se ne izogne spogledovanju z groovom, ki je postal pomemben del Slayer od plošče Divine Intervention dalje in katerega moč je z morbidnostjo Slayer tematik povezoval predvsem preminuli Hanneman. Ko to izrečemo, nam je tudi jasno, da sta King in Hanneman bila dve enakopravni polovici, ki sta tvorili unikatno kitarsko in produktivno mašino – in temu primerno King ne more kopirati Hannemana, pa čeprav to poskusi recimo s komadom When The Stilness Comes. Poskus ni slab, a opazi se, da Kerry King ne more biti drugo kot Kerry King. In imenu primerno hoče vse narediti sam. Kar je škoda, ker ima ob sebi Garyja Holta, možakarja, ki je na plošči Repentless kljub svojem thrash metal pedigreju, v sklopu katerega je kot vodja zasedbe Exodus bil odgovoren za množico legendarnih thrash komadov, igral – če ne zamerite izrazu – zgolj drugo violino oz. res zgolj drugo kitaro. Kaj je razlog za to, verjetno ne bo nikoli znano, a sliši se, da bi kitarske linije lahko bile precej bolj inovativne, če ne bi King oprtal vsega tovora zgolj na svoja široka pleča.

Repentless je torej nekako presek vseh Slayer obdobij – je poklon speed metalskim začetkom, ki pa se brez težav peča z groovom kasnejših izdaj. Je tudi precej punkovski, kar je itak Kerry King trademark pristop, zato kakšna primerjava z albumom punk in HC priredb, torej Undisputed Attitude tudi ni odveč. Je, v glavnem, Slayer. Besedilno je Repentless eden bolj klišejskih metal albumov, saj smo od tekstov, kot so bili Mandatory Suicide, South Of Heaven ali pa Dead Skin Mask očitno še preveč zlahka prišli na tipično ameriško bentenje nad Obamovo administracijo, evangeličanskimi »preacherji« in seveda v tipično poveličevanje »metalskosti« poslušalcev in sledilcev metal bendov, ki iz nekega razloga spet hočejo opozarjati na svoj obstoj in obstoj metala kot takega, pa čeprav je metal danes že tako mainstream, da boste kakšen Slayer hit brez težav slišali celo na komercialnem radiu – tudi v Sloveniji. A vseeno ta besedila dobijo svoj pečat, kadar jih kljub svojim 54. križem lepo, jasno in divje izkriči basist/vokalist Tom Arraya, ki kljub mirnosti »live« prezence še vedno ima pljuča, ki se jih ne bi branil marsikateri metalski frontman. Le bobnarsko mesto ostaja nespremenljivo razturaško, saj Bostaph, ki je Lombarda nasledil v obdobju med 1993 in 2003, dokazano velja za enega boljših ameriških bobnarjev, čemur botruje dejstvo, da se je kalil tako v Forbidden, Testament in celo Exodus. 

Album Repentless je ravno prav dolg in več kot dovolj Slayer, da ga zlahka ne boste pustili pri miru. Je novo poglavje v življenju enega najbolj ekstremnih bendov na svetu in čeprav mogoče ni najboljši način, kako začeti novo obdobje, je vsekakor dober pokazatelj bendovske prihodnosti. Če le ne vstopi kaj drugega vmes.