SLEATER-KINNEY: No Cities to Love

Sub Pop, 2015

Po devetih letih mirovanja so Sleater-Kinney izdale svoj osmi album, No Cities To Love. Zasedba Sleater-Kinney je bila sicer najbolj aktivna v devetdesetih pa vse tja do leta 2005. Zasedbo sestavljajo Corin Tucker in Carrie Brownstein na kitarah in vokalih ter Janet Weiss za bobni. Gre za punk-indie-rock zasedbo, ki je bila poznana tudi kot del gibanja “riot grrrl”. Punce, s svojo glasbo in besedili, rade poudarjajo svoja politična stališča, ki se stekajo v smereh feminizma in levo usmerjeni politiki.

Kot že rečeno, zasedba je z letom 2005 nekako prekinila z delovanjem, do leta 2014, ko so ponovno združene napovedale album No Cities To Love. Devet let je kar dolgo obdobje, med katerim pa so se dekleta aktivno dalje udejstvovale na glasbeni sceni. Brownsteinova in Weissova sta delovali v zasedbi Wild Flag, Tuckerjeva pa v zasedbi The Corin Tucker Band. Kljub njihovim solističnim pohodom je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo ponovno združile svoje moči in svoje oboževalce presenetile z novim skupnim albumom.

Svojih nostalgičnih oboževalcev niso pustile na cedilu. Dvajsetega januarja letos so namreč prekinile molk in izdale nov album No Cities To Love. Na njem nismo priča ničemur zares novemu, saj ne predstavlja prav nikakršnega vsebinskega ali strukturnega odmika od že znane glasbe Sleater-Kinney. Skladbe so formirane v skladu s “pop komadovsko” politiko, ne presegajo dolžine štirih minut, gradijo jih hitro zapomnljivi refreni, na vsebinski ravni pa tipično trendovska družbeno-politična kritika.

Kar težko je verjeti, da je vmes, od njihovega zadnjega albuma The Woods in do izdaje No Cities To Love, zares preteklo devet let. Vsebinsko se Sleater-Kinney še vedno dotikajo istih tem, pa še teh v strogih okvirjih neke ljudske utopičnosti in determinirane logike. Na to kaže že prvi komad “Price Tag”, ki naj bi bil kritičen do potrošništva, hkrati pa ne zajame nobenega širšega konteksta le tega. Tudi ostali komadi kažejo na ne najbolj teoretično izpiljen aktivizem, vse skupaj deluje bolj kot popevkarska revolucija ljudskega dojemanja posledic kapitalizma. S preprostimi refreni, kot je “We win! We lose! Only together do we break the rules!” kažejo bolj kot na svoje aktivistično poslanstvo na spevnost svojega renomeja.

Kljub temu pa so Sleater-Kinney z albumom No Cities To Love dokazale vsaj, da ostajajo iste ne glede na čas, ki je minil od njihove prejšnje izdaje. Nekaj, kar sicer lahko spominja bolj na krizo srednjih let kot pa na zrel glasbeni napredek, kar pa navsezadnje ni nujno slaba reč za tiste, ki jim je njihova zgodba in godba pač všeč.