Sleep: The Sciences

Third Man Records, 2018

Tokrat v Tolpi bumov častimo nedavno, končno tudi diskografsko vrnitev nič manj kot legendarnih Sleep, zadetkarskih doom metalcev, častilcev riffa z močjo spreobrnjenja v častilce riffa, the riffa, ki roko na srce z redkokom drugim ali sploh nikoli ne zveni tako suvereno, topotajoče, monumentalno, a hkrati skoraj lahkotno, definitivno sproščujoče, vendar niti za trenutek leno.

Bend Sleep se je pred skoraj desetimi leti vrnil na odre in to zadnjo desetletko preživel kot koncertna entiteta, vseskozi pa so sem in tja tudi z namigi obljubljali nov material ali vsaj novo posnet in nikoli izdan star material. Nekaj tega materiala s plošče The Sciences je bend po pričevanjih predstavil že ob svoji omenjeni prvi vrnitvi na odre pred leti in že takrat naj bi bil to star material, danes pa na novi plošči nosi ime njenega kronskega vrhunca, skoraj petnajstminutnega Antarcticans Thawed.

Sleep so torej nazaj z novo muziko ... Sleep, ta skoraj reverse engineered super bend z danes prav zares izjemnim renomejem celotne aktualne postave – Ala Cisnerosa, basista in vokalista, ki je tudi še po Sleep oblikoval samosvoj in edinstven, eterično spekulativen, mističen metalski OM; nesmrtnega Matta Pikea, ki si je z bendom High On Fire v skoraj dvajset letih izgradil ogromno heavymetalsko festivalsko mašino, bend, ki ustvarja krasne žanrske plate v žanru, ki je redko tako razburljivo uživaški in elastičen kot s Pikeovo kitaro na čelu; trenutno postavo pa zdaj že deveto leto dopolnjuje bobnar Jason Roeder, sicer iz benda Neurosis, ki je nadomestil originalnega člana Chrisa Hakiusa po že drugem izstopu iz benda, kmalu po prvih vrnitvenih koncertih leta 2009.

Morda ni zares čudno, da so Sleep z novo ploščo The Sciences spet ali morda celo bolje kot kdaj prej uspeli ustvariti razsežni božanski svet mogočnega riffa, sploh glede na veleznane kalvarije legendarne plošče oziroma enourne kompozicije Dopesmoker, ki je bendu zaradi formata povzročila desetletje pravnih in drugačnih težav. Velik del te desetletne frustracije je izhajal iz miljeja založništva in v tem smislu je pravzaprav zanimiv in nič kaj dosti omenjan založniški premik k Third Man Records, založbi Jacka Whitea, ki v tem času izvaja zanimive manevre v založniškem poslu in poslu fizičnih nosilcev. No, ampak če se vrnemo nazaj h konkretni plati The Sciences – verjetno ne more biti čudno, da je plošča tako dobra, kot je, glede na njene ustvarjalce, še bolj pa glede na raztegnjen čas, v katerem je riffovje s plošče nastajalo. Gre namreč resnično za the riffovje.

Zelo težko bi bilo izjaviti, da kompozicije tu niso absolutno do roba napete z izmojstrenim aranžiranjem počasnega, stomping dratarskega in bobnarskega bučanja. In v največ primerih je to tudi natanko tisto, za kar takšni muziki gre. Sleep so kot bong-headi, zapriseženci zelni omami, tudi tisti, ki po eni strani skoraj fanatično, po drugi pa z lepo mero humorja obračajo raznolike vesoljske tematike bega v mejna področja delirija in osame ... Vesoljski bongi, tankerji, napolnjeni s hašišem in drugo, vse je spet tu, tokrat izraženo z gotovo najbolj izdelano in suvereno vokalno dostavo Cisnerosa, obogateno tudi z izkušnjo iz benda OM. In seveda je plošča polna referenc na botre Black Sabbath ... Tako kot je v njihovih fantastičnih, distopičnih in ironičnih zgodbah transformiran svet Dunea, tako tu nastopajo tudi Giza Butler ali planet Iommia.

In za konec, za stalno piko na i - spet prekrasno, zvito, zmotano, nestabilno, vendar s ključno, stoner-bluesovsko pretanjenostjo, noro zanimivo izzvenijo tudi Pikeove solaže, tudi ali predvsem tista na prelomu kronskega dosežka Antarcticans Thawed: brez vsakega zadržka, z ročnim in studijskim mojstrstvom ter domišljenostjo, kakršna bendu in legendam pritiče. Sleep so povili krasno novo ploščo, za krasni novi svet, ki ga še vedno lahko mamijo s korenčkom na paličici … So velikani mojstrstva svoje izdelane obrti, ki so kot taki lahko tudi boljši kot kdajkoli prej.